O morali sem želel pisati že pred časom, ko sem na Youtubu zasledil posnetke s harvardskih predavanj Michaela J. Sandla, ki na znameniti bostonski univerzi deluje kot profesor politične filozofije. Njegove ure so v največjo od predavalnic na Harvardu privabile več tisoč študentov, Justice Class pa je postal eden najpopularnejših predmetov v zgodovini univerze – sigurno pa svetovno najprepoznavnejši, na Kitajskem so Sandla celo okronali za najvplivnejšega tujca leta 2010, pri Farar, Straus and Giroux pa so kot knjižni povzetek teh predavanj izdali paperback Justice: What’s the right thing to do? . V Sloveniji je bilo o njem prvič brati v prilogi Dela, petkovem svetovnemu trgu prilagojenem New York Timesu, sam pa sem si že pred tem ogledal tri od skupno dvanajstih predavanj, kolikor jih vsebuje en semester. Pri ogledu zadnjega od teh sem sklenil, da na blogu spišem povzetek, ali pa vsaj objavim link oz. posnetek, a sem na to pozabil dokler nisem v roke prijel Dawkinsove knjige The God Delusion. Knjiga o morali sicer pove bore malo, a Dawkins vseeno nameni poglavje tej tematiki, orientira pa se predvsem na razliko med etično (moralno) presojo vernikov in ateistov. Kljub popolnoma drugačnemu namenu pa ta sekularni oxfordski profesor uporabi enake primere kot Sandel v svojih uvodnih predavanjih (Utilitarizem – Bentham, Mill ter na drugi strani Kant z njegovim kategoričnim imperativom). Primeri, ki jih bom navedel so še posebej zanimivi zaradi primesi filozofije in vpogleda v delovanje človeškega uma, prinašajo pa tudi zanimive ugotovitve na področju religije.
Predstavljajte si, da vozite tovornjak, medtem ko se mirno peljete po avtocesti, pa vam odpovedo vse zavore. Na koncu ceste stoji pet delavcev, ki pričakujejo, da boste ustavili, tako nimajo namena odmika, niti se jim ne sanja, da je karkoli narobe z vašimi zavorami. Predpostavimo, da bodo v nevednosti ostali vse do potencialnega trka, v primeru le-tega pa bo vseh pet umrlo. Situacija je brezupna, a na svoji desni vidite izvoz, na koncu katerega stoji en delavec, za katerega predpostavimo isto kot za prej omenjenih pet. Kljub onemogočenim zavoram vam krmilo še deluje, tako da imate možnost, da zavijete na desno in namesto uboja petih delavcev, ubijete le enega. Kaj bi naredili? Večina odgovori, da bi obrnila volan in ubila enega delavca in jih tako rešila pet. Takšno ravnanje se zdi samoumevno, kajne?
Zdaj pa se postavite v vlogo opazovalca. Stojite na mostu, gledate odvijanje zgoraj opisanega dogodka, zraven vas pa na robu mostu sedi debelejši moški. Če bi ga porinili, bi padel naravnost na tovornjak, ga ustavil in rešil celo šest delavcev, a on bi umrl. Predpostavimo, da vi jasnovidno poznate scenarij, za vaša dejanja pa ne bo posledic. Kaj bi storili? Večina se obrne, kar 97% vprašanih v harvardski anketi bi odgovorilo, da ne bi porinili moškega ter posledično ubili pet ljudi (recimo, da je tovornjak vozil Kant, ignoriral razum in se zapeljal v množico), moškega pa pustili, da še naprej uživa v gledanju sončnega zahoda.
Kaj pa tole? V bolnišnici je pet pacientov – vsak z odpovedjo drugega organa. Vse paciente bi rešili s transplacijo, a nobenega od organov ni mogoče dobiti v času, da bi pacienti preživeli. V sosednji sobi pa je moški, ki je prišel na rutinski pregled. Vsi njegovi organi so delujoči in mogoči za transplacijo. Predpostavimo, da bi organi zdravega moškega rešili življenje vsem petim umirajočim. Bi razrezali zdravega moškega, ga ubili in posledično rešili pet pacientov? Večina odgovori, da ne bi.
Kljub temu, da so - gledano iz strani morale - vsa tri dejanja enaka, končni rezultat pa je isti, bi pri prvem primeru 90% ljudi rešilo pet ljudi in ubilo enega, pri drugem in tretjem pa se 97% vprašanih zdi dejanje nemoralno.
S to sočutno večino bi se strinjal tudi veliki nemški filozof iz 18. stoletja Immanuel Kant, po katerega naukih bi ubili pet ljudi v vseh treh primerih. Kant je poudarjal pomembnost posamezne osebe, kljub svoji domnevni veri v Boga pa je božje moralne zakone zamenjal z univerzalnimi etičnimi zakoni, po katerih bi se morali ravnati ne glede na kontekst in namen. V nasprotju s Kantom sta Jeremy Bentham in John Stuart Mill (največja utilitaristična filozofa 19.stoletja) dejala, da je ravno namen pomemben, se pravi posledica nekega dejanja namesto dejanja samega. Bentham, starejši od konsekvistov je tudi skoval slogan “največ sreče za največ ljudi”. Po mnenju utilitaristov (mimogrede, Bentham in Mill sta tudi na lestvici ljudi z najvišjim IQ-jem v zgodovini) bi morali rešiti pet ljudi v vseh treh primerih.
Toda zakaj se ljudje ravnajo po Kantovem prepričanju in ne po navidez bolj razumnem utilitarizmu?
Marc Hauser, biolog, ki tako kot Sandel poučuje na Harvardu, pravi da je moralna presoja že ”naseljena” v naših možganih, v zgoraj opisanih situacijah pa ravnamo popolnoma intuitivno, ter tako entuziastično zagovarja darwinistični pogled, kateremu prigovarja tudi Richard Dawkins, ki iz Hauserjivih ugotovitev vleče zaključke v svoji knjigi.
Dawkins pravi, da med ateisti in verniki ni razlik v moralni presoji, tako ne rabimo vere v Boga, da bi ravnali dobro - da so ljudje bolj moralni, če verjamejo, da nekdo spremlja vsak njihov korak in jih posledično tudi kaznuje za vsako napačno dejanje, je eden najpogostejših argumentov zagovornikov religije. Takšnemu verovanju se je cinično, a dokaj sublimno posmehoval tudi Dostojevski v Karamazovih.
Da je moralna presoja res univerzalna, pa Darwinov rotvajler (referenca na “Darwinov buldog” kot so imenovali enega prvih zagovornikov naravne selekcije Thomasa Huxleya, dedka Aldousa Huxleya) dokazuje s poskusom v afriški divjini, kjer so podobne, a razumevanju anketirancev prilagojene primere moralne presoje, kot vprašalnik dali plemenu Kuna. Iz pragozda so odšli z enakimi rezultati kot so se pokazali pri ljudeh zahodne civilizacije ter tako resnično dokazali, da je etična presoja neodvisna od zunanjih dejavnikov, kakor tudi od vere v višje bitje.
O religiji in Bogu nameravam napisati obsežnejši članek, saj si tako pomembna tema zasluži dobro besedilo, zato danes ne nameravam dalje razpredati o Dawkinsu, zaključil pa bi s priporočilom ogleda Sandlovih predavanj, kot tudi branja Dawkinsove knjige (v angleščini, saj v slovenščini ne obstaja paperback edicija, knjiga s trdimi platnicami pa znaša 35€ napram devetim dolarjem, če se odločite knjigo prebrati v originalu).
Za konec lahko osmislimo vprašnje morale še s citatom Charlesa Dickensa:
“The most important human endeavor is the striving for morality in our actions. Our inner balance and even our very existence depend on it. Only morality in our actions can give beauty and dignity to life.”Lahko morali res pripišemo takšen pomen, velja to res za vse ljudi? Tega ne vemo, lahko pa damo razumu prednost prednost pred religioznimi nauki in se tako vsaj približamo cilju – resnici.
Med komentarji je s soglasjem udeleženega priložena tudi razprava, ki je zadnje avgustovske dni potekala na Facebooku med menoj in Blažem Vatesom Goljarjem.
