Vprašanje morale

Avgust 20th, 2011 by Jaka Gerčar

O morali sem želel pisati že pred časom, ko sem na Youtubu zasledil posnetke s harvardskih predavanj Michaela J. Sandla, ki na znameniti bostonski univerzi deluje kot profesor politične filozofije. Njegove ure so v največjo od predavalnic na Harvardu privabile več tisoč študentov, Justice Class pa je postal eden najpopularnejših predmetov v zgodovini univerze – sigurno pa svetovno najprepoznavnejši, na Kitajskem so Sandla celo okronali za najvplivnejšega tujca leta 2010, pri Farar, Straus and Giroux pa so kot knjižni povzetek teh predavanj izdali paperback Justice: What’s the right thing to do? .  V Sloveniji je bilo o njem prvič brati v prilogi Dela, petkovem svetovnemu trgu prilagojenem New York Timesu, sam pa sem si že pred tem ogledal tri od skupno dvanajstih predavanj, kolikor jih vsebuje en semester. Pri ogledu zadnjega od teh sem sklenil, da na blogu spišem povzetek, ali pa vsaj objavim link oz. posnetek, a sem na to pozabil dokler nisem v roke prijel Dawkinsove knjige The God Delusion.  Knjiga o morali sicer pove bore malo, a Dawkins vseeno nameni poglavje tej tematiki, orientira pa se predvsem na razliko med etično (moralno) presojo vernikov in ateistov. Kljub popolnoma drugačnemu namenu pa ta sekularni oxfordski profesor uporabi enake primere kot Sandel v svojih uvodnih predavanjih (Utilitarizem – Bentham, Mill ter na drugi strani Kant z njegovim kategoričnim imperativom). Primeri, ki jih bom navedel so še posebej zanimivi zaradi primesi filozofije in vpogleda v delovanje človeškega uma, prinašajo pa tudi zanimive ugotovitve na področju religije.

Predstavljajte si, da vozite tovornjak, medtem ko se mirno peljete po avtocesti, pa vam odpovedo vse zavore. Na koncu ceste stoji pet delavcev, ki pričakujejo, da boste ustavili, tako nimajo namena odmika, niti se jim ne sanja, da je karkoli narobe z vašimi zavorami. Predpostavimo, da bodo v nevednosti ostali vse do potencialnega trka, v primeru le-tega pa bo vseh pet umrlo. Situacija je brezupna, a na svoji desni vidite izvoz, na koncu katerega stoji en delavec, za katerega predpostavimo isto kot za prej omenjenih pet. Kljub onemogočenim zavoram vam krmilo še deluje, tako da imate možnost, da zavijete na desno in namesto uboja petih delavcev, ubijete le enega. Kaj bi naredili? Večina odgovori, da bi obrnila volan in ubila enega delavca in jih tako rešila pet. Takšno ravnanje se zdi samoumevno, kajne?

Zdaj pa se postavite v vlogo opazovalca. Stojite na mostu, gledate odvijanje zgoraj opisanega dogodka, zraven vas pa na robu mostu sedi debelejši moški. Če bi ga porinili, bi padel naravnost na tovornjak, ga ustavil in rešil celo šest delavcev, a on bi umrl. Predpostavimo, da vi jasnovidno poznate scenarij, za vaša dejanja pa ne bo posledic. Kaj bi storili? Večina se obrne, kar 97% vprašanih v harvardski anketi bi odgovorilo, da ne bi porinili moškega ter  posledično ubili pet ljudi (recimo, da je tovornjak vozil Kant, ignoriral razum in se zapeljal v množico), moškega pa pustili, da še naprej uživa v gledanju sončnega zahoda.

Kaj pa tole? V bolnišnici je pet pacientov – vsak z odpovedjo drugega organa. Vse paciente bi rešili s transplacijo, a nobenega od organov ni mogoče dobiti v času, da bi pacienti preživeli. V sosednji sobi pa je moški, ki je prišel na rutinski pregled. Vsi njegovi organi so delujoči in mogoči za transplacijo. Predpostavimo, da bi organi zdravega moškega rešili življenje vsem petim umirajočim. Bi razrezali zdravega moškega, ga ubili in posledično rešili pet pacientov? Večina odgovori, da ne bi.

Kljub temu, da so - gledano iz strani morale - vsa tri dejanja enaka, končni rezultat pa je isti, bi pri prvem primeru 90% ljudi rešilo pet ljudi in ubilo enega, pri drugem in tretjem pa se 97% vprašanih zdi dejanje nemoralno.

S to sočutno večino bi se strinjal tudi veliki nemški filozof iz 18. stoletja Immanuel Kant, po katerega naukih bi ubili pet ljudi v vseh treh primerih. Kant je poudarjal pomembnost posamezne osebe, kljub svoji domnevni veri v Boga pa je božje moralne zakone zamenjal z univerzalnimi etičnimi zakoni, po katerih bi se morali ravnati ne glede na kontekst in namen. V nasprotju s Kantom sta Jeremy Bentham in John Stuart Mill  (največja utilitaristična filozofa 19.stoletja) dejala, da je ravno namen pomemben, se pravi posledica nekega dejanja namesto dejanja samega. Bentham, starejši od konsekvistov je tudi skoval slogan “največ sreče za največ ljudi”. Po mnenju utilitaristov (mimogrede, Bentham in Mill sta tudi na lestvici ljudi z najvišjim IQ-jem v zgodovini) bi morali rešiti pet ljudi v vseh treh primerih.

Toda zakaj se ljudje ravnajo po Kantovem prepričanju in ne po navidez bolj razumnem utilitarizmu?

Marc Hauser, biolog, ki tako kot Sandel poučuje na Harvardu, pravi da je moralna presoja že ”naseljena” v naših možganih, v zgoraj opisanih situacijah pa ravnamo popolnoma intuitivno, ter tako entuziastično zagovarja darwinistični pogled, kateremu prigovarja tudi Richard Dawkins, ki iz Hauserjivih ugotovitev vleče zaključke v svoji knjigi.

Dawkins pravi, da med ateisti in verniki ni razlik v moralni presoji, tako ne rabimo vere v Boga, da bi ravnali dobro - da so ljudje bolj moralni, če verjamejo, da nekdo spremlja vsak njihov korak in jih posledično tudi kaznuje za vsako napačno dejanje, je eden najpogostejših argumentov zagovornikov religije. Takšnemu verovanju se je cinično, a dokaj sublimno posmehoval tudi Dostojevski v Karamazovih.

Da je moralna presoja res univerzalna, pa Darwinov rotvajler (referenca na “Darwinov buldog” kot so imenovali enega prvih zagovornikov naravne selekcije Thomasa Huxleya, dedka Aldousa Huxleya) dokazuje s poskusom v afriški divjini, kjer so podobne, a razumevanju anketirancev prilagojene primere moralne presoje, kot vprašalnik dali plemenu Kuna. Iz pragozda so odšli z enakimi rezultati kot so se pokazali pri ljudeh zahodne civilizacije ter tako resnično dokazali, da je etična presoja neodvisna od zunanjih dejavnikov, kakor tudi od vere v višje bitje.

O religiji in Bogu nameravam napisati obsežnejši članek, saj si tako pomembna tema zasluži dobro besedilo, zato danes ne nameravam dalje razpredati o Dawkinsu, zaključil pa bi s priporočilom ogleda Sandlovih predavanj, kot tudi branja Dawkinsove knjige (v angleščini, saj v slovenščini ne obstaja paperback edicija, knjiga s trdimi platnicami pa znaša 35€ napram devetim dolarjem, če se odločite knjigo prebrati v originalu).

Za konec lahko osmislimo vprašnje morale še s citatom Charlesa Dickensa:

“The most important human endeavor is the striving for morality in our actions. Our inner balance and even our very existence depend on it. Only morality in our actions can give beauty and dignity to life.”
Lahko morali res pripišemo takšen pomen, velja to res za vse ljudi? Tega ne vemo, lahko pa damo razumu prednost prednost pred religioznimi nauki in se tako vsaj približamo cilju – resnici.

Med komentarji je s soglasjem udeleženega priložena tudi razprava, ki je zadnje avgustovske dni potekala na Facebooku med menoj in Blažem Vatesom Goljarjem.

  • Share/Bookmark

Finese angleškega novinarstva ali Kako Pahor postane gospod

Avgust 7th, 2011 by Jaka Gerčar

“Gospod Pahor je kljub nasprotovanju gospoda Janše, dosegel dogovor z gospo Kosor.”  Tako bi običajna poved slovenskega dnevnega časopisja izgledala, če bi jo spisal angleški novinar. Tako pa isti sestavek izgleda pri nas: ”Pahor je kljub nasprotovanju Janše, dosegel dogovor s Kosorjevo”. Razliko sem opazil, ko sem julija v Oxfordu v polžjem tempu marširal od univerze do rezidence, vmes pa se ustavil v indijski trgovini, ki razen časopisja in tobaka prodaja le še plastik-fantastik rogljiče dvomljivega izvora, ki imajo vonj po Head&Shoulders šamponu za lase – tistim, ki jača kosa. Ustavil sem se pri news standu in odprl Murdochov časopis Times. Članek, pri katerem sem postal še posebej pozoren na ta fenomen (kvazi) spoštljivosti angleškega novinarstva,  je na ta način naslavljal tako člane laburistične stranke, kot tudi konservativce, kljub javno znani politični usmeritvi časnika. V Sloveniji je to nepredstavljivo, zdi se popolnoma nemogoče, da bi v Reporterju spoštljivo naslavljali Zorana Jankovića, ali pa recimo Boruta Pahorja.  Namesto dostojanstvenega novinarstva, Šurla in pajdaši blatijo svoje ”nasprotnike” na posmeha vreden način. Na levici sicer nimamo tako radikalno uperjenih medijev, a še zmeraj je angleški tip pisanja nerealno pričakovati. Če pa se kakšen gospod slučajno pojavi v slovenskih tekstih, potem je razlog, ki leži za takšnim pisanjem največkrat morala, oz. sočutje – tako namreč največkrat poimenujejo žrtve, jim s tem izkažejo spoštovanje. Takšno razlikovanje imam za neprofesionalno.

V New York Timesu mi je uspelo zaslediti podoben spoštljiv način pisanja, pri nekaterih novinarjih celo v opinion section, ki je namenjen stalnim kolumnistom. V newyorškemu časniku vseeno ni opaziti doslednosti v tovrstni “spoštovanja polni” praksi, zato domnevam, da naslavljanje z “gospod” in “gospa” ni le strogo navodilo glavnega urednika, ampak se ta stil pisanja širi in osvaja pisce širom svetovnega žurnalizma.

Poleg samega naslavljanja pa tu obstajajo še drugi elementi, ki ločujejo slovensko novinarstvo od angleškega in ameriškega. Sami kompleksnejši članki, s tem izključujem male okvirčke z novicami, so pisani drugače. Kaže se druga šola, drug stil, izraža že skoraj drugo mišljenje. Morda se mnenje ne kaže tako eskplicitno, oz. je pisec manj napadalen. Postavlja se ob rob in postavlja vprašanja napram slovenskemu podajanju dejstev in odgovorov. Novinar intrigira bralca, ga vključi v besedilo, mu poda znanje, bralec pa si sam ustvari mnenje. Takšno pisanje je veliko prijetnejše in izgleda bolj živo od slovenskega dolgočasja in zapovedovanja. Seveda je za kakovost, ki jo dosegajo v bolj spoštovanih in svetovno renomiranih časnikih, potrebno tudi več raziskovalnega dela, kar je še ena manjka večine slovenskih člankov.

Prva lastnost angleških/ameriških piscev je nekaj, česar bi se lahko (in bi se morali) slovenski novinarji priučiti, druga lastnost pa je kakovost, za katero bi morali spremeniti celoten izobraževalni sistem – še posebej na srednjih in visokih šolah, ki kasneje omogočajo (oz. naj bi omogočale) takšno kariero. Tudi pri nas se seveda najdejo svetle izjeme, a splošna kakovost slovenskih člankov je po teh kriterijih veliko nižja od tiste v drugih, na tem področju bolj izkušenih in razvitih državah.

Novinarstva pa v tem ne gre zamenjevati z blogerstvom. Le-ta se lahko od poklicnega žurnalizma razlikuje, je namenjen predvsem izražanju mnenja avtorja in ni odvisen od uredništva ter potencialnih bralcev. Kljub vsemu temu pa jaz raje stremim k angleškemu idealu, pa četudi mi to za zdaj še ne uspeva.

  • Share/Bookmark

What else?

Avgust 5th, 2011 by Jaka Gerčar

Kava. Finci naj bi je popili največ; kar 12 kilogramov (na osebo) na leto. To znese 9 kofeinskih bumov na dan za povprečnega skandinavskega jezernika. Za Slovence je to nepredstavljivo, popijemo namreč povprečno “le” 2 kavi na dan, kar večini, tudi meni, predstavlja zlato sredino, kjer imamo občutek, da posedujemo dovolj energije, da se ne sesujemo za naslednjim vogalom, še vedno pa lahko zaspimo ob normalni uri. Ti dve kavi nas uvrščata sicer še vedno kar visoko – na 16. mesto izmed 145 držav, ki so bile vključene v raziskavo. Mesto pred nami so denimo Italijani, kar je bilo pričakovati, nekaj mest za nami Hrvati. Presenetljivo pa je, da so Turki, katere imamo za izumitelje enega najbolj znanih načinov priprave kave, šele 107., na mestu, kjer jim družbo delajo Bahrajnci in od sveta odrezani Svazijci. Konzumirali naj bi le 0,7 skodelice kave na dan. Finci imajo pred drugouvrščenimi res za kar dve kavi prednosti, a druge skandinavske države še vedno popijejo deloholika vredno količino aromatičnega napitka. Norvežani, Islandci in Danci jih spijejo 7, Švedi pa 6. Stieg Larsson, famozni, že pokojni švedski pisatelj, po katerega knjigah so posneli tudi film(e), naj bi se ravnal po standardih svojih vzhodnih sosedov, v času, ko je pisal pa še to ni zadostovalo. To spominja na znamenitega pisateljskega manijaka, Francoza Honoreja de Balzaca, ki je bil zaradi denarne stiske obligiran napisati ogromno število knjig v zelo kratkem času. V svojem 15-urnem delavniku je včasih spil tudi do 60 skodelic črne kave. Morda je to botrovalo k njegovi prezgodnji smrti, navkljub kateri je vseeno pustil veliko kvalitetne literature.

 Medtem ko sem bral tega velikega (po rasti sicer napoleonsko majhnega) Francoza, sem tudi sam začel opažati lepote tekočih produktov mešanice kakovovih zrn, iz sladkejših kavnih napitkov, kot sta cappuccino in latte machiatto, sem v tem času prešel na espresso – le-tega že pol leta pijem vedno in povsod, prvih dveh  omenjenih po 8. uri zjutraj sploh poskusiti ne morem. Šele s to menjavo sem začutil aromo in pomen, kmalu pa sem lahko precizno ločil kave po kvaliteti. Tako res opazim kje naredijo dobro kavo, kje pa se gredo Gorenjce, kljub ponavadi svoji malce južnejši narodnosti.

Kakovost napitka pa seveda ni vse, kar me zanima ko izbiram lokal. Veliko dam na domačnost – ne samo v smislu ambienta, ampak predvsem, da se v določenem kafiču pojavim večkrat, me tako že poznajo, jaz pa njih. Ko pripeljem prijatelje, oz. goste v ta lokal, jih tako rekoč privedem na domač teritorij in lahko uživam v vlogi navideznega gostitelja. Dejavnik domačnosti  je morda še najpomembnejši, toda zaradi različnih razpoloženj težko obdržim svoj premium lokal. Še največja kofetkarska stalnica v mojem življenju je Le Petit Cafe  nasproti Križank. Če pa se ven spravim brat, potem se najraje zatečem v Beletrino (ali LP, karkoli je že to). Prvi ima neizmerno dušo, k čemur najbolj botrujeta lokacija in francosko opremljena notranjost, z ne tako grozno glasbo, kot se sliši po večini ljubljanskih barov, pubov, kavarn… Pa tudi hrana je odlična, če med dolgimi sedenji postanem lačen. Beletrina nima hrane, nima ljudi – ima pa mir. Če se še malo bolj oddaljimo od LPC-ja in B’ine, pridemo do še dveh solidnih lokalov – ekstra kreativnega, na pobočju Židovske ležečega Bikofeja in staromeščanske Platane. No, kolikor je staromeščanskost v tem mestu še možna. Večinoma je ni več, kakor ni več s tem povezanih “dunajskih” kavarnic. Škoda, ker so le-te dajale Ljubljani identiteto in držale stik s preteklostjo – s kulturno zapuščino.  Na Dunaju so se bolj uspešno borili proti izumrtju nekdanjih središč družabnega življenja. Uspelo jim je recimo zadržati lokale kot sta Cafe Central in Cafe Landtmann, v katerih sta jutranje časopise v intelektualnem vzdušju ob aromatičnem vonju kave prepletenim z dimom pip, cigaret in predvsem cigar, prebirala Gustav Mahler in Sigmund Freud. Podobno ohranjeno kulturo pa je možno videti tudi v Grand Cafeju v Oxfordu, malce naprej od St. Clements streeta.

Danes se od kulture pitja kave kot družabnega, oz. bralno-miselnega dogodka oddaljujemo in jemljemo kavo samo kot tako – kavo. Degradirali smo njen pomen, sebe pa odvrnili od enega največjih družabnih užitkov, kar jih je izumil človek. Romantične kavarnice smo nadomestili s Cafe Nero, Costo, Starbucksom in cheap lokali z nevzgojenimi košlivistrankarskimi natakarji. Kar se tiče slednjih, dobri so tisti, ki si zapomnijo kaj piješ, imajo do tebe spoštovanje, a vseeno niso zategnjeni, predvsem pa jim je mar. Če prinesejo narobe, se opravičijo, prinesejo novo, po možnosti ti zaradi napake ne zaračunajo – in dobijo stranko za prihodnost. Malo je teh. Morda se še najbolj približajo v GH Toplice na Bledu, kriterijem pa ustreza tudi nek študent - Primorec, ki že nekaj časa dela v Le petitu, stregel pa me je tudi že v novi kavarni Rog.

Zaradi pomanjkanja lokalov, kjer bi lahko spil dobro aromatično skodelico kave, tam imel možnost mirnega branja, kot tudi druženja, poleg vsega pa bi bil še spoštovan s strani izurjenih natakarjev, sem se skupaj s starši pred mesecem podal v nekaj proti čemur sem vedno bil – nakup kavnega avtomata. Nespresso Krups bolj natančno. Zdaj si doma pripravim boljši espresso kot ga lahko dobim kjerkoli drugje v Ljubljani, poleg tega pa sem sam sebi najboljši natakar. Spijem veliko kave in ob tem nadvse uživam.

Nespresso, what else?

  • Share/Bookmark

Marginalije

Junij 5th, 2011 by Jaka Gerčar

Pred kakšnim mesecem dni sem v Globalu prebral odličen članek newyorškega publicista Sama Andersona o marginalijah. Anderson opozarja predvsem na pomanjklivosti e-bralnikov kot so Kindle, Nook in iPad, ki nasprotujejo načelom dobrega učenja – in s tem tudi pravilnega in učinkovitega branja. Ta načela namreč predpisujejo označevanje, očrtavanje, podčrtavanje ter druga črtavanja, ki jih s highliterji in svinčniki kot dobri učenjaki delamo v knjige in s tem poglabljamo svoje znanje ter mu dajemo trajnostno opombo. Tega pa za zdaj vse te hi-tech napravice še ne omogočajo in s tem izgubljajo potencialne kupce, zaprisežene označevalce opomb.

Kmalu po tem, ko sem v roke dobil omenjeni (tiskani) članek, pa smo na posojo od maminega sorotarijca dobili Kindla, mnogokrat predebatiran Amazonov produkt, ki naj bi s svojim elektronskim konceptom predstavljal prihodnost – literature pa še česa. Ta prihodnost mi pred dejansko preizkušnjo naprave ni bila prav nič všeč, pravzaprav sem bil eden tistih, ki vztrajno zavračajo elektronske verzije medijev in imajo raje staro, originalno, z nekaj romantike in vonjem črnila na papirju prežeto branje časopisov ter knjig, v njihovi značilni (ali sploh kakršnikoli oprijemljivi) obliki. Toda čim sem s Kindlom preživel nekaj minut, me je popolnoma prevzel. Ideja celotne knjižnice v enem majhnem ekranu mi še posebej ustreza, saj ponavadi berem več knjig sočasno in se nikoli ne morem odločiti katero naj vzamem s seboj, ko se kam odpravim.

A začetni fascinaciji nad izdelkom je sledil globji razmislek in primerjava prave knjige z elektronsko. Ugotovil sem, da mi slednja ne prinaša enakega zadovoljstva kakor tista na good old papirju. Pri primerjavi sem se spomnil Globalovega članka in tako za pravičen rezultat, oz. pravilno spoznanje sprobal še pisanje opomb. Odločil sem se, da novo tehniko branja preizkusim na Huxleyevem Krasnem novem svetu, ki se nenavadno dobro prilega temi o kateri sem razglabljal pri Kindlu. In če me je prevzel e-bralnik, so me marginalije navdušile še bolj. Zapiske sem si delal kar na zadnjo stran. Izpisal sem si nekaj o hipnopediji, zapis pa sem z dodatnimi informacijami prepisal še v svojega Moleskina in se tako na odličen način naučil nekaj novega.

Knjigo nameravam posoditi tudi prijateljici, ki me je prosila za nekaj dobrih knjig za letošnje poletje. Ko bo knjigo prijela v roke, bo ob samem Huxleyevem pisanju videla tudi moje označbe in komentarje in se s tem interaktivno povezala v dojemanje napisanega, morda kaj sama tudi dodala (se moram spomniti, da ji to odobrim) in s tem bo knjiga postala nekako družbena, a hkrati zasebna. Marginalije pa bodo vzpostavile povezavo med tema dvema stanjema. Mortimer J. Adler, ameriški filozof in strovkonjak na področju branja, je v svoji knjgi How to read a book dejal, da  knjiga v resnici ni vaša dokler v njej nečesa ne označite, torej jo personalizirate in poleg svojega notranjega dojemanja ustvarite še zunanji vtis.

Kot sem že omenil pa je prav ta nezmožnost bralne interaktivnosti ena glavnih pomanjlkljivosti e-bralnikov. Rešitev tega problema pa leži v digitalnih marginalijah. Kindle sicer omogoča zapiske ob branju, a le teh se ne da videti ob samem besedilu, pa tudi niso povezani v mrežo, da bi jih lahko videli tudi drugi. Morali bi vzpostaviti sistem, ki dovoljuje nekakšne elektronske post it listke, ki bi bili povezani v mrežo bralcev določene knjige. Tako bi lahko vsi bralci tega besedila videli zapiske in misli vseh sobralcev in s tem povečali svoj spekter dojemanja.

V tem leži prihodnost branja, do vzpostavitve takšnega sistema pa ostajam zvest papirju, pa naj Amazon na tržišče lansira je ne sais quoi.

  • Share/Bookmark

Vrata

Maj 14th, 2011 by Jaka Gerčar

When the doors of perception are cleansed, things appear to man as they truly are – infinite. In to so vrata, ki vodijo kar najglobje – v druge nepredstavljive dimenzije, kamor je segel tudi kralj kuščarjev – Jim Morrison. O mojih občutkih do Doorsov kdaj drugič, zdaj pa si vzemite čas za transcendenčnih 70 minut v režiji Mr. Mojo Risin-a. Koncert v Hollywood Bowlu leta 1970 je namreč edini koncert skupine, ki je bil v celoti posnet na filmski trak. Have a pleasant trip!

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

This is the end for you my friend.

  • Share/Bookmark