Z Jane Austen se preprosto ne razumeva

Avgust 6th, 2010 by Jaka Gerčar

Ko sem bil star kakšnih 5 let sem se navdušil nad branjem. Najprej nad revijo Telebajski, čez kakšni dve leti pa že nad Harryjem Potterjem. Danes me takšne knjige sicer ne fascinirajo več, a še vedno nisem intelektualec s snobovsko izbranim okusom. Npr. pred kakšnim letom sem prebral dve knigi, ki ju uvrščam med pofl. Prva, Zapravljivka avtorice Sophie Kinsella me je še bolj odvrnila kot film. Druga, Hudičevka v Pradi pa le ni bila tako slaba. Sicer je (pre)lahko branje, a prežeto tudi s podatki in znamkami iz resničnega sveta, kar spominja na Beigbederjev in Houellbeqov stil pisanja. Še posebej prvi me navdušuje. Windows of the world je ena mojih najljubših knjig, pri 99 francs pa je po mojem mnenju prestopil mejo okusnega. Toda ne glede na kvaliteto teh knjig, pa naj bodo pofl ali zapletena filozofija, so vse moderne. Tudi vse knjige povezane z osebno rastjo vsebujejo veliko modernih vsebin (pravzaprav ni nič starejšega od deset let).

 Zato sem pred nekaj meseci začel pogledovati za malo starejšo literaturo. Celo kupil sem si Viharni vrh ter Sonce vzhaja in zahaja. Emily Bronte in Ernest Hemingway. Klasika od klasike. Drugo sem že uspel nekako brati, toda Viharni vrh me je po prvi strani uspaval do te mere, da sem odnehal in knjigo postavil na najvišjo polico. Pa sem si rekel, da mi Brontejeva in Hemingway pač ne ustrezata. Bom poskusil še večji ekstrem. Jane Austen. Bolj klasično od Jane Austen res ne gre! Odpravil sem se v Felixa (v katerega hodim samo zato, ker je vse izredno urejeno, drugače ima slabo izbrane knjige) in poiskal Sense and sensibility. Poleg Pride and prejudice, njena največja uspešnica. Z velikimi pričakovanji sem knjigo odprl….in jo po nekaj vrsticah spet zaprl. Zdržal sem še manj časa kot pri dolgočasnem in nič kaj viharnem vrhu.

Ne samo, da me te knjige dolgočasijo, sploh si ne morem predstavljati, da jih je nekomu uspelo prebrati do konca! Zato sem se po nasvet zatekel k mami. Ker ima ponavadi podoben okus kot jaz in vsak dan po službeni dolžnosti izbira primerne knjige, sem ji pri izbiri knjig zaupal. Upal sem, da mi bo priporočala nekaj takšnega, kar mi je do sedaj ostalo skrito. Zato sem bil razočaran, ko mi je za branje predlagala nekaj tako obrabljenega kot Dorian Gray. Slika Doriana Graya je zgodba znana vsem, zato bi me knjiga težko navdušila, veliko lažje pa bi me pustila popolnoma ravnodušnega.

Toda s kupom polnim svežih, neprebranih knjig, ki vse spadajo v moj najljubši, moderni žanr, si bo lepo vzeti odmor in prebrati neko klasiko, pa naj bo to Jane Eyre ali pa Dorian Gray.

O tem, kako je bilo v Oxfordu, pa v naslednjih dneh.

  • Share/Bookmark

Oxford

Junij 26th, 2010 by Jaka Gerčar

Grem v Oxford. Da najdaljše počitnice v mojem življenju le ne bodo tako lenobne. V dveh tednih bom izpopolnjeval svoje znanje angleščine na eni najbolj renomiranih in najstarejših svetovnih univerz. Zraven bom tudi veliko bral, v angleškem jeziku seveda. Najbrž me bo ta celotna izkušnja spremenila, me dopolnila in mi dala bolj jasno sliko o študiju na tujem. Študirati v tujini je namreč eden od mojih ciljev. Sicer ne v Angliji, ampak v ZDA. Zaradi kar precejšnjega denarnega zalogaja upam tudi na delno teniško štipendijo. Ta cilj me motivira tako na izobraževalnem kot na športnem področju in mi ne dopušča popuščanja na nobenem od njiju. Ob tem ne nameravam izpuščati tudi drugih vrst zabave. Seveda se bo treba žrtvovati pri nekaterih stvareh, a to sigurno niso potovanja in knjige. Po mojem mnenju ravno to izoblikuje človeka. Poleg ljudi, ki te obkrožajo. Zato želim povečati količino časa posvečenega pomembnim stvarem in zminimizirati število ur posvečenih neproduktivnim stvarem kot je televizija. Na tem bom delal še naprej in upam, da mi izkušnje kot ta oxfordska, pri tem le še pomagajo. Se vidimo 11. julija!

  • Share/Bookmark

Izgovorjava

Junij 21st, 2010 by Jaka Gerčar

O znamenitih črnih zvezkih sem že pisal, a tokrat ne mislim izražati svojih osebnih problemov z inspiracijo. Raje bom objavil koristen video, ki je odgovor na vprašanje, s katerim se ubada veliko Moleskinovih uporabnikov. Moleskine je namreč mednarodna beseda, ki ima izvor v Chatwinovi domišljiji, prvi Moleskini so se prodajali v Franciji (Tours), danes pa jih proizvajajo Italjani (no, Kitajci, a saj veste kaj mislim). Torej, kako se izgovarja pravilno?

YouTube slika preogleda

Najbrž vam posnetek ni najbolj razjasnil pravilnosti izgovorjave te besede, a namen tega videa je, da nam pove, da ni posebej določene izgovorjave in lahko besedo Moleskine govorimo kakorkoli hočemo.

  • Share/Bookmark

10 centov v žepu razcapane trenirke

Maj 8th, 2010 by Jaka Gerčar

Stvari, ki me razjezijo (pa prosim, da spet ne rečete: “Star samo 14, pa že tako poln gneva.”) ponavadi zapišem na blog dan po dogodku, da se malo ohladim in se mi med besedilo ne prikrade kakšna žaljivka. Tokrat me je ob živce spravila prodajalka na okencu v Koloseju, ki je tipčen primer slabih prodajalcev, ki mislijo, da se jih nič ne tiče, vse kar morajo narediti je, da se s svojim Cliotom zjutraj pripeljejo v službo, oddelajo tistih zahtevanih 8 ur, se odpeljejo domov, kjer nato  stresajo pritožbe nad svojim tečnim šefom.

Da opišem svoj primer. S prijateljem Matjažem sva se po dolgem času odpravila v kino (zaradi njegove ljubezni do fikcije sva si splanirala ogled Ironmana). Prej sva, kot ponavadi narediva ob petkih po šoli, šla jest. Včasih (tudi tokrat) se mu zgodi, da nima denarja, ali pa ga pozabi doma za Bežigradom, zato mu nekaj evrov posodim, ali pa kar prijateljsko častim. Seveda na Horsa in za v kino ne vzemam več kot 20 €, natančno toliko sem vzel tudi včeraj. Na Aleji mladih naročiva, pojeva, plačava, ostane nama še 11 €.

 Odpraviva se naprej proti Koloseju, kjer se postaviva v vrsto za karte (navidezno, saj sva bila sama). Stopiva do drugega okenca iz leve, tam na izjemno vljuden in prijazen način (kasneje ugotoviva, da na preprijazen) naročiva dve karti za predstavo ob 16.00 (nekonvencionalna ura, vem, razlog leži v mojem treningu ob pol osmih). Karte se ob šumenju printerja natisnejo, izda se mi račun. Cena znaša 11 evrov in 10 centov. Katastrofa, manjka nama 10 centov! Dam ji 11 € , ugotovim, da mi manjka 1,1 % cene dveh vstopnic. Prodajalka vidi moje sekiranje, posvetovanje s prijateljem, nakar jo vprašam, če bi nama lahko zaupala toliko, da ji prineseva tistih manjkajočih 10 centov. Ponudim ji še moje podatke, da bi se bolje počutila. Pričakoval sem nekakšen takle odgovor: “Saj je kul, sta v redu fanta, vama šenkam teh 10 centov.”, ali pa vsaj takšen: “Okej, vama zaupam, da mi prineseta še teh preostalih 10 centov, ko jih dobita.”. V resnici pa me je prodajalka z nesramnim tonom prekinila medtem, ko sem še govoril, mi vzela karte, vrgla nazaj denar in dejala: “Ne moreta kupiti vstopnic, mest je še zadosti, vidva pa nimata denarja. Takšna je cena.” Halo?!?! Odgovoril sem ji, da takšen odnos ni v redu, že skoraj odšel, nakar je Matjaž malo raziskal žepe svoje trenirke (dopoldne je potekal pohod, on pa za razliko od mene ni imel ničesar za preobleči). Našel je nekaj kovancev po 1 in 2 centa. Naneslo je ravno prav – tistih ušivih 10 centov. Vzela sva vstopnici, (prodajalka medtem ostala brez besed – še reklam nama ni dala) in se odpravila na kavo brez kave (vsaj tam so dovolj prijazni, da nama postrežejo kozarec vode, kljub temu, da sva doživela bankrot).

Bil sem naravnost zgrožen. Zgrožen nad tem, kako se danes ljudje uspejo prodati za tistih 10 centov. Mislim, 10 centov - manj kot ena pettisočina minimalne plače, petstotina povprečne žepnine mojih sošolcev. S tem niso zaslužili 10 centov, dolgoročno so izgubili kar nekaj evrov. To pa si za zdaj še lahko privoščijo, saj za razliko od npr. Maribora, v Ljubljani ni prave konkurence. In to ni prvi primer takšnega obnašanja. Že kar nekaj se jih je znašlo v mojem kratkem življenju. Upam, da ta prispevek pride vsaj do kakšnega natakarja, prodajalca itd. Podobno kot pri ekologiji ne morem spremeniti sveta, lahko pa s svojim majhnim prispevkom pomagam. Kot lahko s svojo prijaznostjo prodajalka pomaga vsem javnim uslužbencem do večje službene korektnosti.

V prihodnosti upam, da se mi obeta več pohval kot graj, ne mislim pa opustiti beigbederskega pisanja, ki sem ga nekoliko preizkusil v prejšnjem postu.

  • Share/Bookmark

Smrt navdiha

Maj 2nd, 2010 by Jaka Gerčar

S časom se spreminja tudi vse okoli nas. Umetnost, kultura, literatura, moda… Pred več kot 100 leti so največje navdušenje nad svojimi deli prejeli Monet, Degas, Manet, Sisley, Renoir med slikarji, Debussy, Ravel in drugi kreatorji nežne in jezne klasike med skladatelji, prebujati pa se je začela moda kot nekaj pomenljivega, v takrat še ne tako materialistično usmerjenem svetu. V 20. stoletju se je vse razvijalo hitreje kot kadarkoli poprej. Kulturna evolucija je postala revolucija. Glasba, kultura in umetnost se niso imele časa razviti v normalnem tempu, prišlo je do pomanjkanja navdiha in kreativnosti za ustvarjanje novih umetnin in drugih fenomenalnih del.

Nastal je nekvaliteten pofl, nesposobnost avtorjev. Za boljši marketing to imenujemo abstraktnost in moderna umetnost. Danes umetnost imenujemo že rdečo črto na 2m x 2m velikem platnu, ki naj bi ponazarjala globoko bolečino umetnika, ki kliče na pomoč. V vsem poflu poskušamo najti globji smisel. Morda obstaja, morda ne, toda izražanje le tega je slabše kot petje ženske iz gozda na Slovenija ima talent. Seveda ni tako slabo povsod. Obstajajo namreč boljše verzije kulturnega niča. Na primer dobra abstraktna umetnost – kubizem. Picasso je bil genij v svojem poklicu, morda je bil v njem celo boljši kot prej našteti impresionisti. Mene je sigurno bolj pritegnil on kot npr. Monet. Kot me je bolj fasciniral tudi Andy Warhol, za katerega ne vemo, da je imel sploh kaj pojma o umetnosti. Imel je občutek za barve, imel je tudi idejo pretvarjanja znamk v umetnost. Podobno kot Ellis in Beigbeder v literaturo nekaj let kasneje (brand name dropping).

 Vsi ti so se popolnoma odmaknili od prvotnega smisla njihove veje umetnosti. Da v tem vsega prepolnem svetu pridemo iz povprečja rabimo garati na vso moč. Ljudem rabimo dati to kar hočejo. In ravno to so naredili. Ni pogojev, da bi v svetu fotografije uspeli z impresionistično sliko, ki poskuša kar najbolje predstaviti sliko tistega trenutka. To lahko naredimo veliko lažje – z enim klikom na našega Canona, ki opravi to delo še za nekaj megapixlov bolje. Glasba ni več stvar genijev a la Mozart. Pa tudi ne več zadeva kasnejših odličnih avtorjev tipa Ray Charles, Aretta Franklin ali Frank Sinatra, ki so pokazali svoj talent za glasbo skozi globoko petje. “Muzika”  je postala stvar dvospolnikov (Lady Gaga), računalnikov (Kraftwerk) in breznamenskega dretja (večino metal bendov).  Filmi so postali predvidljivi in polni fikcije ter posebnih efektov. Vsake toliko časa se najde kakšen movie, ki se razlikuje od večine, podobno kot v vseh drugih naštetih kulturnih zvrsteh. Toda masa obožuje pofl. Na primer Romanca v Rimu, ki sem si jo ogledal v petek. Pa to je za bruhat. Že pred filmom vidiš kdo bo na koncu pristal s kom, po 2 minutah vidiš, da ne boš uspel prebaviti še tistega vmes.

Iz kje vse to izhaja? Iz kapitalistične Amerike. Globalizacija se je zgodila zaradi nje, ker se vsi zgledujemo po nečem boljšem. To je tudi glavni razlog izida hladne vojne – podoba. Kdo bi raje izbral zatrtost pred svobodo? Vendar pa je globalizacija prinesla konec hlastanja ljudi iz širnega sveta po nečem boljšem. We’ve seen it all. What now? This is the end of the world as we know it, my friends. Konec navdiha, ne vemo več kaj bi si izmislili. Zato 21. stoletje ni samo konec kulture, temveč tudi konec nekega človeškega obdobja. Po eni strani sem vesel in zainteresiran, po drugi strani pa žalosten in jezen, da bom imel priložnost videti ta oskarja vreden show reševanja našega sveta.

  • Share/Bookmark