Jaka Gerčar

V zadnjem času velikokrat naletim na to temo, zato se mi zdi vredno o njej tudi kaj napisati. Moje razmišljanje o Bogu je spodbudil predvsem eden od mojih najboljših prijateljev Matjaž Jamnik, ki je zadnje čase poglobljen v Nietzscheja, zakar o smislu življenja in filozofiji razmišlja 12 ur na dan, drugih 12 pa o le teh govori. Če me ne bi on povprašal po teh stvareh, najbrž še danes ne bi bil prepričan v kaj verjamem.

Navsezadnje v kar verjamemo tudi ni tako pomembno. Najbolj pomembno je, da verjamemo v nekaj. Lahko je to oblak, sonce, pes, mačka ali navaden kamen. Verovanje nam daje upanje v časih, ko nič drugega več ne pomaga. Jaz osebno ne verjamem vsem katoliškim naukom in predvsem ne glavnemu, da je Jezus Kristus Bog. Verujem v nenavaden pojav, v znanost in v vesolje. Karkoli od naštetega je lahko neka nadnaravna sila, kateri mi rečemo Bog. A Bog sigurno ni človek. Le kako bi lahko kdo tako odlično uredil celoten sistem, naravo in vse kar obstaja. Zato verovanje v Boga kot človeka nima najmanjše logike. Bolj razumna je teorija, da je vse nastalo z velikim pokom in se niti ni uredilo. Človek slepo verjame, da je človek izpiljena popolnost, za katero bi lahko bil kriv le svet nadnaravno pameten človek. To da smo ljudje nepopolna bitja, so ugotovili že mnogokateri filozofi, zato pa so bili tudi depresivni. A to ni razlog za depresijo. Človekova neumnost je tako velika, da lahko v času svojega življenja v njej tudi uživa.

Podobno mnenje mojemu je prikazal tudi Paul Arden v knjigi Bog razložen v vožnji s taxijem, zato jo močno priporočam.

Vesel bom komentarjev glede na to, da je Bog kar kočljiva tema, upam pa tudi, da razumete, da je to le moje mnenje, ki sem si ga odločil izpostaviti zato, da se sproži debata.

Razmislite in napišite v kaj verujete!

Ob uvrstitvi slovenske reprezentance na SP 2010 v JAR, sem začel razmišljati o prepoznavnosti naše skoraj žepne državice. Veliko ljudi v Sloveniji se trudi vzpostaviti neko propagando, ki bo pritegnila ljudi, toda preko sloganov kot so I feel sLOVEnia na obisk privabimo le minimalno število ljudi. Torej, kako pripraviti tujce, da spoznajo našo deželo? Ključ je v športu. Ko s starši obiščem v kakšno tujo državo, tamkjašnjim prebivalcem ob besedi Slovenija na prvo misel pade slovenska reprezentanca. Pa ne le nogometna, veliko se jih spomni na košarkarsko. Španci in Američani nas pogosto prepoznajo po le tej. Še posebej sem bil presenečen nad Američani, za katere sem prčakoval, da bodo prvič slišali za Slovenijo. Pa niso. Poznajo naša “angela” (Los Angeles), Sašo Vujačića in Anžeta Kopitarja. Sedaj so nas dodobra spoznali tudi Rusi. Tisti, ki so na dodatne kvalifikacije gledali iz marketinškega vidika so si najbrž celo želeli najtežjega nasprotnika, Ruse. Tako so se odprle možnosti za mnoga srečanja in sestanke, mi smo bolje spoznali njih in oni nas. Uvrstitev na SP pa ne prinaša le reklame za Slovenijo. Prinaša tudi 6 miljonov evrov za razvoj slovenskega športa, saj je to vsota, ki jo dobi vsaka uvrščena reprezentanca. S tem denarjem bomo lahko še naprej gradili reklamo na osnovi športa.

Zanimivo bo videti, če se bo zalomilo kakšnemu komentatorju, ker na prvenstvu nastopa tudi Slovaška. Mogoče pa bo ta dogodek le končno malo bolj razločil te dve državi. Vendar pa za  zmote ne moremo kriviti tujih komentatorjev. Moramo kriviti našo državo. Odkrito lahko povem, da mi zastava Slovenije ni všeč. Kot, da ni podobnost v imenu dovolj, smo morali podobno narediti tudi svojo zastavo. Zdi se mi, da bi bile najbolj primerne barve (v tem vrstnem redu od zgoraj dol) bela, zelena in modra. Morda bi lahko vključili tudi kakšen grb, vendar le takšna zastava bi izražala pravo svobodo naše dežele.

Kljub vsemu sem navdušen nad našimi nogometaši in mi je izredno žal, ker jih nisem mogel pričakati na Prešernovem trgu.  Kek za predsednika! Pa ne Franci, Matjaž.

Že nekaj časa se ugotavlja kako bodo zgledali novi loparji znamke Wilson. Wilson vsaka 3 leta lansira novo linijo, tako da naj bi se Federer in drugi na igrišču pojavili z novimi loparji že januarja 2010. Od septembra se že trudim, da bi pridobil čim več podatkov o tej novi liniji, a do kakšnega tedna nazaj je Wilson to dobro skrival. Sicer so že pred nekaj časa na Youtubu objavili posnetek na katerem naj bi Roger Federer v roki imel enega od teh loparjev, vendar pa je posnetek tako zatemnjen, da se komaj kaj vidi. Sedaj pa so ven prišle slike nekaterih najpopularnejših Wilsonovih loparjev. Z nekaj truda sem jih našel tudi sam in jih strnil v ta post.

Nova linija loparjev se imenuje BLX (blocks). Vsebuje nekaj novih tehnologij, ki pa tako ali tako nikoli nič ne spremenijo.

Lopar na spodnji sliki se imenuje BLX Tour (prej K-tour). K-toura uporabljam tudi sam, zato sem upal, da ga bom zamenjal za njegovega naslednika, ki pa moram priznati, me ni ravno navdušil s svojim izgledom. Letošnjo sezono bo z njim navduševala (vsaj upam) povratnica Justine Henin.

Drugi lopar je tisti najbolj pričakovan. Je novo orožje prvega igralca sveta Rogerja Federerja. Barve je obdržal, le dodal je zlat napis ob strani. Imenoval naj bi se BLX Frequency Tour, vendar to še ni potrjeno.

Zadnji lopar, ki sem ga našel je BLX Pro Tour. Njegovega predhodnika so uporabljali (in ga še bodo do konca letošnjega leta) Feliciano Lopez, Guilermo Canas, Michael Lammer in mnogi drugi. Pojavljajo se tudi govorice, da naj bi zmagovalec letošnjega OP ZDA, Juan Martin Del Potro prešel iz svojega K six one na novega Pro Toura. Po mojem okusu je ta še najlepši od treh.

 

Da vidimo kaj več moramo počakati na novo sezono, ki se začne 1.januarja 2010.

Dolgo, dolgo časa je že minilo od mojega zadnjega prispevka, tako da ne vem, če sploh kdo še bere ta blog. Ne bom navajal izgovorov zakaj je temu tako in bom raje le objavil dva posnetka, ki sem ju zasledil na internetu. Oba kažeta mirnega švicarskega maestra Rogerja Federerja, ki jo svojo državo obdržal v svetovni skupini največjega tenškega ekipnega tekmovanja na svetu, pokala Davis. Po končanem obračunu v Genovi so se igralci Švice napotili na prireditveni prostor pozdraviti svoje navijače. Namesto običajnega govora so raje kar zapeli.

Federer je pokazal novo plat sebe, ki je do zdaj še nismo odkrili. Morda je na to vplivalo tudi rojstvo hčerk.

Dogodek je sprožil val navdušenja pri vseh teniških navijačih po svetu. Nekateri so se celo odločili posneti Suisse Remix, ki sem ga prav tako uspel najti na Youtubu.

PS: Obljubim, da bom od sedaj naprej ponovno malo bolj pogosto pisal.

Pred natančno dvema letoma, 27. julija 2007, sem začel pisati ta blog. Pred tem sem sicer že objavljal na eDnevniku, vendar tisto bi lahko šteli bolj kot urjenje. Pa vendar se urjenje še zdaleč ni končalo. Napisati bom moral še veliko prispevkov, da bom lahko segel do kolen blogerskim mojstrom, kot sta Marko Crnkovič in Blaž Kos.

Te dve leti sta minili prehitro. Še vedno se spomnim svoje prve prave blogerske izkušnje, ko sem na eDnevniku naredil svoj črno-zelen blog. Moja prva prispevka sta bila lestvica najboljših teniških igralcev in rezultati smučarskih poletov v Planici (oba članka sem kasneje zbrisal).

Za tem sem napisal še več kot 150 člankov in prejel nekaj čez 500 komentarjev. Nekateri komentarji so bili pohvalni, drugi konstruktivno kritični, našli pa so se tudi kakšni tečneži, ki niso imeli drugega dela kot pisati grde opazke o mojem blogu.

Kljub vsem oviram, ki so se pojavile v zgodovini tega bloga, sem ob pisanju užival in upam, da bo tako še veliko časa.

Za zaključek sem sestavil spisek nekaterih najpopularnejših besedil od julija 2007, pa do danes.

Protikadilski zakon 5.8.2007

Lignano, Florida of Italy 7.8.2007

Vedno me navdahne 25.7.2008

Poletno branje 4.8.2008

Življenje s ciljem  7.10.2008

Finski ponos-Nokia 14.12.2008

Nixon, legenda ali samo slab predsednik 19.2.2009

Kaj si lahko privoščijo učitelji? 9.3.2009

Dobrih učiteljev je zelo malo 23.3.2009

Newyorški mogotec, Donald Trump 27.3.2009

George Clooney prodaja kavo! 20.7.2009