Jaka Gerčar

Pred kratkim sem bral knjigo Ne vseh bonbonov hkrati, Joachima de Posade, uspešnega motivatorja in predavatelja, ki je s svojimi idejami navdihnil že marsikaterega človeka, s sposobnostmi motiviranja  pa je prišel tudi v košarkarsko ligo NBA, kjer je mnogim moštvom pomagal iz krize. Svoje življenje živi na osnovni teoriji finančnega varčevanja, ki so jo poznali že v starodavnem Babilonu. Lahko bi jo imenovali kar teorija čakanja na nekaj lepšega.

Toda to ni le teorija. Je predvsem način življenja, ki ga spoznamo že v mladosti, ko s tisto skromno žepnino varčujemo za nakup nečesa večjega, dražjega, nečesa kar nam veliko pomeni, a je v tistem trenutku nedosegljivo. Iz meseca v mesec zbiramo “bonbone”, dokler jih na koncu nimamo zadosti, da si željeno lahko privoščimo.

Vendar pa je nepotrpežljivost ena od temeljnih problematik današnje kapitalistično-koristoljubne družbe, ki se večinoma osredotoča na takojšnjo izpolnitev, takojšnjo zadovoljitev, takojšnjo nagrado in seveda na takojšen dobiček. Da bi lahko sledili teoriji bonbonov, moramo spremeniti svoje prednostne naloge in se posvetiti varčevanju, in ne zapravljanju.

Načela bonbonov pa ne veljajo le pri financah, uporabimo jih lahko namreč tudi v vsakdanjem življenju, pri vseh starostih. Za primer lahko uporabimo prodajo storitev. Če pride do vas nekdo, ki ga zanima, če bi svoje znanje delili na njihovem seminarju, počakajte na bonbon in ne odprite Juicy Fruit vrečke takoj, raje povprašajte, če vaša stranka potrebuje še kaj. Tako si boste namesto, da bi bonbon pojedli takoj, dali priložnost, da si jih prislužite še veliko, veliko več.

Ni pomembno kdaj pričnemo s takšnim načinom življenja, lahko že pri moji starosti (14 let), lahko pa začnemo veliko kasneje, ko imamo občutek, da je že vse izgubljeno in, da iz svojega življenja nismo naredili prav nič. Knjiga opisuje voznika limuzine sredi 40ih let, ki z majhno plačo, od katere mu na koncu meseca ostane manj kot 50 $, v svoje življenje vpelje načela bonbonov in se jih striktno drži. Na koncu mu uspe, a na začetku si je postavil jasne cilje, zapisal pa je tudi pot, ki bi ga popeljala do izpolnitve le teh. To je prva stvar, ki jo moramo narediti, da lahko po poti bonbonov pridemo do končnega sladkanja. Da uspemo, pa moramo biti pripravljeni narediti stvari, ki jih drugi niso.

Za začetek si moramo postaviti sledeča vprašanja:

1.  Kaj morate spremeniti? Kakšno strategijo lahko trenutno uporabite, da bi se prenehali sladkati z bonboni? Kaj ste pripravljeni storiti, da spremenite svoj položaj?
2.  Katere so vaše pozitivne lastnosti? Kaj potrebujete, da bi napredovali in na kakšen način bi lahko to dosegli?
3.  Kateri so vaši največji cilji? Izberite jih najmanj pet in jih zapišite.
4.  Kakšen je vaš načrt? Zapišite si ga. Če ne vidite cilja, ga ne morete doseči.
5.  Kaj boste storili, da boste svoj načrt uresničili?  Kako se boste pripravili, da boste počeli tisto, česar neuspešni ljudje niso pripravljeni storiti?

O odgovorih razmislite. Če si izpolnitve cilja res želite in bi za to naredili vse, vas nič ne more ustaviti. Vztrajajte  do konca, podobno kot Harry Collins, nadpovprečno uspešen prodajalec, ki je na vprašanje kolikokrat bo poklical potencialnega kupca, preden bo obupal, odvrnil: “Vse je odvisno od tega, kdo umre prvi.”

Knjiga: Ne vseh bonbonov hkrati (Don’t eat the marshmallow….yet) Cena: 13.57 $ na Amazonu

Močno priporočam, pravi “life changer”.

Al Pacinov odličen motivacijski govor iz filma Any Given Sunday. Eden od nesmrtnih filmskih prizorov, ki naj bi navdahnil tudi naše nogometaše pred tisto odločilno tekmo za neposreden preboj na SP proti Slovaški. Ostaja pa tudi navdih za vse ostale športnike, podjetnike in vse, ki se borijo za preživetje v tem trdem in težkem, a z mnogimi lepimi stvarmi prežetem svetu. Kot ameriški nogomet,  je tudi življenje borba v kateri lahko – če si le tako naredimo - uživamo.

Prejšnji teden sem drugič zapored obiskal sejem elektronike CeBIT v Hannovru. Na poti se je zgodilo mnogo prijetnih in tudi manj prijetnih pripetljajev, tudi vreme nas ni ubogalo, a vseeno smo pravočasno prišli v naš Mercure, ki leži milo rečeno, bogu za hrbtom. Zaradi izredno slabe povezave z mestom, kot tudi s sejmiščem, smo se odločili, da se namesto z metrojem, ki ga kar radi uporabljamo v natrpanih velemestih, na CeBIT odpeljemo kar s svojim avtom.

Že po samem mestu sem opažal razliko med razvitimi nemškimi mesti in mesti kot sta Ljubljana in Maribor. Prometna povezava je boljša, vse skupaj je bolj organizirano, skratka na višjem nivoju. V preteklosti je veljalo, da so takšna nemška mesta draga kot žafran, plače pa tudi dosegajo veliko večje vsote kot v Jugoslaviji – Sloveniji. S tem se strinjam, ne strinjam pa se s trditvijo, da naj bi bila Slovenija ob veliko nižjih plačah tudi veliko cenejša.

Za primer bi uporabil primerjavo parkiranja v Ljubljani in v Hannovru. Hannover je s svojim svetovno znanim Messe-jem (sejmiščem) poslovna metropola z več kot pol miljona prebivalci. Po središču mesta poteka prav tako znana Promenade (podzemna promenada sredi glavne ulice), kjer ne manjka nobena od znanih dizajnerskih znamk. Mestna promenada je le streljaj oddaljena od dveh nakupovalnih centrov velikosti City parka. Galeria Kaufhof in Ernst August Galerie privabljata gručo obiskovalcev, ki se lahko sporstijo v številnih knjigarnah, uživajo v vonju kave Starbucks ali Coffeeshop Company (slaba imitacija Starbucksa, ki jo imamo po novem tudi pri nas), morda zapravijo svojo plačo na plašču Dolce&Gabbana za 800 €….

Nekatere vrste zgoraj omenjenih “zabav”  sicer ponujajo tudi pri nas, a Nemčija je vseeno vsaj korak pred nami. Zaradi tako natpranega središča mesta, ki ima poleg vsega zraven še železniško postajo, morda presneča, da so v center vsega tega postavili še garažno hišo. Če bi to postavili v naše glavno mesto, bi garaža najbrž stala nekje sredi parka Zvezda. Zdaj pa si predstavljajte ceno tega, če nas 3 ure in  5 minut (čas našega postanka) parkinga v drugih, bolj oddaljenih garažnih hišah, stane 10 €. Najbrž bi se cena gibala že kar nekje pri vrtoglavih 15 €, medtem, ko smo v Hannovru odšteli le 2 €. Podoben znesek smo odšteli tudi v še dražjem Zurichu, v garaži, ki je leta 2006, če se prav spomnim, dobila nagrado za najboljšo garažno hišo v Evropi. Tudi v Monte Carlu (na odprtem parkirišču) smo za 1 uro odšteli le 1 €.

V redu, pač drago plačujemo parkiranje. “So what?” bi rekel naš premier. A problem se pojavi, da to ni edina stvar, ki je dražja. Franšizne prodajalne v Sloveniji imajo večino izdelkov dražjih kot v Nemčiji. Npr. deodorant v L’occitane stane 50 centov več kot v Hannovru. To je sicer zanemarljivo, a vseeno kaže na dražje cene izdelkov pri nas.

Nepremičnine so tista stvar, na katero smo ponavadi pozorni ob selitvi v drugo državo. Če bi vsi upoštevali to, potem ne bi pri nas imeli nobenih tujcev. Samostojne hiše v Hannovru in njegovi okolici dosegajo približno takšne cene kot tiste v Prekmurju, namesto tistih iz glavnega mesta. Cen nepremičnin za Berlin sicer ne poznam, a verjamem, da ureditev mesta kot glavnega v državi, nima prav nič s tem.

Nemčija kot razvita država nima izredno nizkih cen, le Slovenija jih ima kot srednje razvita. Vseeno še ne dosegamo skandinavskih cen dobrin, ki sodijo  drug razred (npr. pizza na Norveškem stane 30 €).  Vendar imata tako Norveška, kot Nemčija svoje plače sorazmerne s cenami, o čemer pa v Sloveniji žal še ne moremo govoriti.

Pa kaj skrbimo, saj nas bodo rešile naše Patrie….

V zadnjem času velikokrat naletim na to temo, zato se mi zdi vredno o njej tudi kaj napisati. Moje razmišljanje o Bogu je spodbudil predvsem eden od mojih najboljših prijateljev Matjaž Jamnik, ki je zadnje čase poglobljen v Nietzscheja, zakar o smislu življenja in filozofiji razmišlja 12 ur na dan, drugih 12 pa o le teh govori. Če me ne bi on povprašal po teh stvareh, najbrž še danes ne bi bil prepričan v kaj verjamem.

Navsezadnje v kar verjamemo tudi ni tako pomembno. Najbolj pomembno je, da verjamemo v nekaj. Lahko je to oblak, sonce, pes, mačka ali navaden kamen. Verovanje nam daje upanje v časih, ko nič drugega več ne pomaga. Jaz osebno ne verjamem vsem katoliškim naukom in predvsem ne glavnemu, da je Jezus Kristus Bog. Verujem v nenavaden pojav, v znanost in v vesolje. Karkoli od naštetega je lahko neka nadnaravna sila, kateri mi rečemo Bog. A Bog sigurno ni človek. Le kako bi lahko kdo tako odlično uredil celoten sistem, naravo in vse kar obstaja. Zato verovanje v Boga kot človeka nima najmanjše logike. Bolj razumna je teorija, da je vse nastalo z velikim pokom in se niti ni uredilo. Človek slepo verjame, da je človek izpiljena popolnost, za katero bi lahko bil kriv le svet nadnaravno pameten človek. To da smo ljudje nepopolna bitja, so ugotovili že mnogokateri filozofi, zato pa so bili tudi depresivni. A to ni razlog za depresijo. Človekova neumnost je tako velika, da lahko v času svojega življenja v njej tudi uživa.

Podobno mnenje mojemu je prikazal tudi Paul Arden v knjigi Bog razložen v vožnji s taxijem, zato jo močno priporočam.

Vesel bom komentarjev glede na to, da je Bog kar kočljiva tema, upam pa tudi, da razumete, da je to le moje mnenje, ki sem si ga odločil izpostaviti zato, da se sproži debata.

Razmislite in napišite v kaj verujete!

Ob uvrstitvi slovenske reprezentance na SP 2010 v JAR, sem začel razmišljati o prepoznavnosti naše skoraj žepne državice. Veliko ljudi v Sloveniji se trudi vzpostaviti neko propagando, ki bo pritegnila ljudi, toda preko sloganov kot so I feel sLOVEnia na obisk privabimo le minimalno število ljudi. Torej, kako pripraviti tujce, da spoznajo našo deželo? Ključ je v športu. Ko s starši obiščem v kakšno tujo državo, tamkjašnjim prebivalcem ob besedi Slovenija na prvo misel pade slovenska reprezentanca. Pa ne le nogometna, veliko se jih spomni na košarkarsko. Španci in Američani nas pogosto prepoznajo po le tej. Še posebej sem bil presenečen nad Američani, za katere sem prčakoval, da bodo prvič slišali za Slovenijo. Pa niso. Poznajo naša “angela” (Los Angeles), Sašo Vujačića in Anžeta Kopitarja. Sedaj so nas dodobra spoznali tudi Rusi. Tisti, ki so na dodatne kvalifikacije gledali iz marketinškega vidika so si najbrž celo želeli najtežjega nasprotnika, Ruse. Tako so se odprle možnosti za mnoga srečanja in sestanke, mi smo bolje spoznali njih in oni nas. Uvrstitev na SP pa ne prinaša le reklame za Slovenijo. Prinaša tudi 6 miljonov evrov za razvoj slovenskega športa, saj je to vsota, ki jo dobi vsaka uvrščena reprezentanca. S tem denarjem bomo lahko še naprej gradili reklamo na osnovi športa.

Zanimivo bo videti, če se bo zalomilo kakšnemu komentatorju, ker na prvenstvu nastopa tudi Slovaška. Mogoče pa bo ta dogodek le končno malo bolj razločil te dve državi. Vendar pa za  zmote ne moremo kriviti tujih komentatorjev. Moramo kriviti našo državo. Odkrito lahko povem, da mi zastava Slovenije ni všeč. Kot, da ni podobnost v imenu dovolj, smo morali podobno narediti tudi svojo zastavo. Zdi se mi, da bi bile najbolj primerne barve (v tem vrstnem redu od zgoraj dol) bela, zelena in modra. Morda bi lahko vključili tudi kakšen grb, vendar le takšna zastava bi izražala pravo svobodo naše dežele.

Kljub vsemu sem navdušen nad našimi nogometaši in mi je izredno žal, ker jih nisem mogel pričakati na Prešernovem trgu.  Kek za predsednika! Pa ne Franci, Matjaž.