Grem v Oxford. Da najdaljše počitnice v mojem življenju le ne bodo tako lenobne. V dveh tednih bom izpopolnjeval svoje znanje angleščine na eni najbolj renomiranih in najstarejših svetovnih univerz. Zraven bom tudi veliko bral, v angleškem jeziku seveda. Najbrž me bo ta celotna izkušnja spremenila, me dopolnila in mi dala bolj jasno sliko o študiju na tujem. Študirati v tujini je namreč eden od mojih ciljev. Sicer ne v Angliji, ampak v ZDA. Zaradi kar precejšnjega denarnega zalogaja upam tudi na delno teniško štipendijo. Ta cilj me motivira tako na izobraževalnem kot na športnem področju in mi ne dopušča popuščanja na nobenem od njiju. Ob tem ne nameravam izpuščati tudi drugih vrst zabave. Seveda se bo treba žrtvovati pri nekaterih stvareh, a to sigurno niso potovanja in knjige. Po mojem mnenju ravno to izoblikuje človeka. Poleg ljudi, ki te obkrožajo. Zato želim povečati količino časa posvečenega pomembnim stvarem in zminimizirati število ur posvečenih neproduktivnim stvarem kot je televizija. Na tem bom delal še naprej in upam, da mi izkušnje kot ta oxfordska, pri tem le še pomagajo. Se vidimo 11. julija!
Oxford
Junij 26th, 2010 by Jaka Gerčar
Izgovorjava
Junij 21st, 2010 by Jaka GerčarO znamenitih črnih zvezkih sem že pisal, a tokrat ne mislim izražati svojih osebnih problemov z inspiracijo. Raje bom objavil koristen video, ki je odgovor na vprašanje, s katerim se ubada veliko Moleskinovih uporabnikov. Moleskine je namreč mednarodna beseda, ki ima izvor v Chatwinovi domišljiji, prvi Moleskini so se prodajali v Franciji (Tours), danes pa jih proizvajajo Italjani (no, Kitajci, a saj veste kaj mislim). Torej, kako se izgovarja pravilno?
Najbrž vam posnetek ni najbolj razjasnil pravilnosti izgovorjave te besede, a namen tega videa je, da nam pove, da ni posebej določene izgovorjave in lahko besedo Moleskine govorimo kakorkoli hočemo.
10 centov v žepu razcapane trenirke
Maj 8th, 2010 by Jaka GerčarStvari, ki me razjezijo (pa prosim, da spet ne rečete: “Star samo 14, pa že tako poln gneva.”) ponavadi zapišem na blog dan po dogodku, da se malo ohladim in se mi med besedilo ne prikrade kakšna žaljivka. Tokrat me je ob živce spravila prodajalka na okencu v Koloseju, ki je tipčen primer slabih prodajalcev, ki mislijo, da se jih nič ne tiče, vse kar morajo narediti je, da se s svojim Cliotom zjutraj pripeljejo v službo, oddelajo tistih zahtevanih 8 ur, se odpeljejo domov, kjer nato stresajo pritožbe nad svojim tečnim šefom.
Da opišem svoj primer. S prijateljem Matjažem sva se po dolgem času odpravila v kino (zaradi njegove ljubezni do fikcije sva si splanirala ogled Ironmana). Prej sva, kot ponavadi narediva ob petkih po šoli, šla jest. Včasih (tudi tokrat) se mu zgodi, da nima denarja, ali pa ga pozabi doma za Bežigradom, zato mu nekaj evrov posodim, ali pa kar prijateljsko častim. Seveda na Horsa in za v kino ne vzemam več kot 20 €, natančno toliko sem vzel tudi včeraj. Na Aleji mladih naročiva, pojeva, plačava, ostane nama še 11 €.
Odpraviva se naprej proti Koloseju, kjer se postaviva v vrsto za karte (navidezno, saj sva bila sama). Stopiva do drugega okenca iz leve, tam na izjemno vljuden in prijazen način (kasneje ugotoviva, da na preprijazen) naročiva dve karti za predstavo ob 16.00 (nekonvencionalna ura, vem, razlog leži v mojem treningu ob pol osmih). Karte se ob šumenju printerja natisnejo, izda se mi račun. Cena znaša 11 evrov in 10 centov. Katastrofa, manjka nama 10 centov! Dam ji 11 € , ugotovim, da mi manjka 1,1 % cene dveh vstopnic. Prodajalka vidi moje sekiranje, posvetovanje s prijateljem, nakar jo vprašam, če bi nama lahko zaupala toliko, da ji prineseva tistih manjkajočih 10 centov. Ponudim ji še moje podatke, da bi se bolje počutila. Pričakoval sem nekakšen takle odgovor: “Saj je kul, sta v redu fanta, vama šenkam teh 10 centov.”, ali pa vsaj takšen: “Okej, vama zaupam, da mi prineseta še teh preostalih 10 centov, ko jih dobita.”. V resnici pa me je prodajalka z nesramnim tonom prekinila medtem, ko sem še govoril, mi vzela karte, vrgla nazaj denar in dejala: “Ne moreta kupiti vstopnic, mest je še zadosti, vidva pa nimata denarja. Takšna je cena.” Halo?!?! Odgovoril sem ji, da takšen odnos ni v redu, že skoraj odšel, nakar je Matjaž malo raziskal žepe svoje trenirke (dopoldne je potekal pohod, on pa za razliko od mene ni imel ničesar za preobleči). Našel je nekaj kovancev po 1 in 2 centa. Naneslo je ravno prav – tistih ušivih 10 centov. Vzela sva vstopnici, (prodajalka medtem ostala brez besed – še reklam nama ni dala) in se odpravila na kavo brez kave (vsaj tam so dovolj prijazni, da nama postrežejo kozarec vode, kljub temu, da sva doživela bankrot).
Bil sem naravnost zgrožen. Zgrožen nad tem, kako se danes ljudje uspejo prodati za tistih 10 centov. Mislim, 10 centov - manj kot ena pettisočina minimalne plače, petstotina povprečne žepnine mojih sošolcev. S tem niso zaslužili 10 centov, dolgoročno so izgubili kar nekaj evrov. To pa si za zdaj še lahko privoščijo, saj za razliko od npr. Maribora, v Ljubljani ni prave konkurence. In to ni prvi primer takšnega obnašanja. Že kar nekaj se jih je znašlo v mojem kratkem življenju. Upam, da ta prispevek pride vsaj do kakšnega natakarja, prodajalca itd. Podobno kot pri ekologiji ne morem spremeniti sveta, lahko pa s svojim majhnim prispevkom pomagam. Kot lahko s svojo prijaznostjo prodajalka pomaga vsem javnim uslužbencem do večje službene korektnosti.
V prihodnosti upam, da se mi obeta več pohval kot graj, ne mislim pa opustiti beigbederskega pisanja, ki sem ga nekoliko preizkusil v prejšnjem postu.
Smrt navdiha
Maj 2nd, 2010 by Jaka GerčarS časom se spreminja tudi vse okoli nas. Umetnost, kultura, literatura, moda… Pred več kot 100 leti so največje navdušenje nad svojimi deli prejeli Monet, Degas, Manet, Sisley, Renoir med slikarji, Debussy, Ravel in drugi kreatorji nežne in jezne klasike med skladatelji, prebujati pa se je začela moda kot nekaj pomenljivega, v takrat še ne tako materialistično usmerjenem svetu. V 20. stoletju se je vse razvijalo hitreje kot kadarkoli poprej. Kulturna evolucija je postala revolucija. Glasba, kultura in umetnost se niso imele časa razviti v normalnem tempu, prišlo je do pomanjkanja navdiha in kreativnosti za ustvarjanje novih umetnin in drugih fenomenalnih del.
Nastal je nekvaliteten pofl, nesposobnost avtorjev. Za boljši marketing to imenujemo abstraktnost in moderna umetnost. Danes umetnost imenujemo že rdečo črto na 2m x 2m velikem platnu, ki naj bi ponazarjala globoko bolečino umetnika, ki kliče na pomoč. V vsem poflu poskušamo najti globji smisel. Morda obstaja, morda ne, toda izražanje le tega je slabše kot petje ženske iz gozda na Slovenija ima talent. Seveda ni tako slabo povsod. Obstajajo namreč boljše verzije kulturnega niča. Na primer dobra abstraktna umetnost – kubizem. Picasso je bil genij v svojem poklicu, morda je bil v njem celo boljši kot prej našteti impresionisti. Mene je sigurno bolj pritegnil on kot npr. Monet. Kot me je bolj fasciniral tudi Andy Warhol, za katerega ne vemo, da je imel sploh kaj pojma o umetnosti. Imel je občutek za barve, imel je tudi idejo pretvarjanja znamk v umetnost. Podobno kot Ellis in Beigbeder v literaturo nekaj let kasneje (brand name dropping).
Vsi ti so se popolnoma odmaknili od prvotnega smisla njihove veje umetnosti. Da v tem vsega prepolnem svetu pridemo iz povprečja rabimo garati na vso moč. Ljudem rabimo dati to kar hočejo. In ravno to so naredili. Ni pogojev, da bi v svetu fotografije uspeli z impresionistično sliko, ki poskuša kar najbolje predstaviti sliko tistega trenutka. To lahko naredimo veliko lažje – z enim klikom na našega Canona, ki opravi to delo še za nekaj megapixlov bolje. Glasba ni več stvar genijev a la Mozart. Pa tudi ne več zadeva kasnejših odličnih avtorjev tipa Ray Charles, Aretta Franklin ali Frank Sinatra, ki so pokazali svoj talent za glasbo skozi globoko petje. “Muzika” je postala je stvar dvospolnikov (Lady Gaga), računalnikov (Kraftwerk) in breznamenskega dretja (večino metal bendov). Filmi so postali predvidljivi in polni fikcije ter posebnih efektov. Vsake toliko časa se najde kakšen movie, ki se razlikuje od večine, podobno kot v vseh drugih naštetih kulturnih zvrsteh. Toda masa obožuje pofl. Na primer Romanca v Rimu, ki sem si jo ogledal v petek. Pa to je za bruhat. Že pred filmom vidiš kdo bo na koncu pristal s kom, po 2 minutah vidiš, da ne boš uspel prebaviti še tistega vmes.
Iz kje vse to izhaja? Iz kapitalistične Amerike. Globalizacija se je zgodila zaradi nje, ker se vsi zgledujemo po nečem boljšem. To je tudi glavni razlog izida hladne vojne – podoba. Kdo bi raje izbral zatrtost pred svobodo? Vendar pa je globalizacija prinesla konec hlastanja ljudi iz širnega sveta po nečem boljšem. We’ve seen it all. What now? This is the end of the world as we know it, my friends. Konec navdiha, ne vemo več kaj bi si izmislili. Zato 21. stoletje ni samo konec kulture, temveč tudi konec nekega človeškega obdobja. Po eni strani sem vesel in zainteresiran, po drugi strani pa žalosten in jezen, da bom imel priložnost videti ta oskarja vreden show reševanja našega sveta.
S črnilom na papir
April 3rd, 2010 by Jaka GerčarSem velik privrženec ročne pisave. S tem mislim predvsem nalivna peresa in zvezke. Kar se tiče nalivnikov sem pristaš tistih perfektnih črnih Mont Blanc peres, ki jih žal lahko samo gledam v izložbah dragih nakupovalnih centrov. Sam uporabljam peresa znamk Pelikan in Parker, ki se jih da dobiti po dostopnejši ceni kot pa znane Švicarje. V šoli pa pišem kar s kemičnimi svinčniki, saj je zapiskov preveč, snov pa gre naprej tako hitro, da imam izredne probleme z uporabo peres, saj se mi razmažejo po petih vrsticah. Nekega dne si sicer mislim nabaviti tudi dražji nalivnik, a ta dan je za zdaj še zelo oddaljen, pa tudi za svoje prihodke bo najprej potrebno poskrbeti.
Kar pa se tiče zvezkov, je stvar drugačna. Podobno kot pri nalivnih peresih obožujem Mont Blanc, pri zvezkih ljubim Moleskine. Od nekdaj gledam na Moleskine kot na nekaj posebnega, znamko s tradicijo. Zato mi je pisanje vedno lepše, če je le to v Moleskine. Ker sem divergentna oseba (o tem mislim pisati v kasnejšem prispevku), je planiranje moja šibka stran. Nikoli nisem prakticiral organiziranja in zapisovanja, kljub temu, da sem že nekajkrat poskušal. Vedno sem kupil zvezek, planer ali kaj podobnega, v njega začel nekaj pisati, a po kakšnem mesecu, morda že tednu, pisanje opustil. Tudi z zvezki, ki so bili namenjeni zapisovanju prigod iz potovanj, zvezki za ideje ipd. se je zgodilo isto. Včasih pa bi kar kupil majhen črn Moleskine samo zato, da bi ga imel. Zelo rad bi vanj kaj zapisal, a preprosto nimam idej. Upam, da se ne bo podobno zgodilo z “Molliejem” (novi nickname za Moleskine), ki sem ga kupil včeraj. Popolno črno usnje zunaj, prelepe, a za zdaj še prazne strani znotraj. Imam sicer nekaj načrtov in idej, o čem bi lahko pisal, a to za zdaj ostaja le osnutek. Nameravam pisati predvsem o vseh knjigah, ki sem jih in, ki jih bom prebral, pa tudi o potovanjih, vtisih in dogodkih, ljudeh, zelo prav bi mi prišlo pa tudi nekaj strani za planiranje. Le začeti moram pisati, kajne?
Ja, moja Moleskine kriza se nadaljuje. Morda pa nekega dne dobim navdih podoben tistemu, ki so ga imeli Ernest Hemingway, Vincent Van Gogh, Bruce Chatwin in Pablo Picasso, ko so svoje briljantnosti zapisovali in zarisovali v znamenit majhen zvezek.
