Ko sem bil star kakšnih 5 let sem se navdušil nad branjem. Najprej nad revijo Telebajski, čez kakšni dve leti pa že nad Harryjem Potterjem. Danes me takšne knjige sicer ne fascinirajo več, a še vedno nisem intelektualec s snobovsko izbranim okusom. Npr. pred kakšnim letom sem prebral dve knigi, ki ju uvrščam med pofl. Prva, Zapravljivka avtorice Sophie Kinsella me je še bolj odvrnila kot film. Druga, Hudičevka v Pradi pa le ni bila tako slaba. Sicer je (pre)lahko branje, a prežeto tudi s podatki in znamkami iz resničnega sveta, kar spominja na Beigbederjev in Houellbeqov stil pisanja. Še posebej prvi me navdušuje. Windows of the world je ena mojih najljubših knjig, pri 99 francs pa je po mojem mnenju prestopil mejo okusnega. Toda ne glede na kvaliteto teh knjig, pa naj bodo pofl ali zapletena filozofija, so vse moderne. Tudi vse knjige povezane z osebno rastjo vsebujejo veliko modernih vsebin (pravzaprav ni nič starejšega od deset let).
Zato sem pred nekaj meseci začel pogledovati za malo starejšo literaturo. Celo kupil sem si Viharni vrh ter Sonce vzhaja in zahaja. Emily Bronte in Ernest Hemingway. Klasika od klasike. Drugo sem že uspel nekako brati, toda Viharni vrh me je po prvi strani uspaval do te mere, da sem odnehal in knjigo postavil na najvišjo polico. Pa sem si rekel, da mi Brontejeva in Hemingway pač ne ustrezata. Bom poskusil še večji ekstrem. Jane Austen. Bolj klasično od Jane Austen res ne gre! Odpravil sem se v Felixa (v katerega hodim samo zato, ker je vse izredno urejeno, drugače ima slabo izbrane knjige) in poiskal Sense and sensibility. Poleg Pride and prejudice, njena največja uspešnica. Z velikimi pričakovanji sem knjigo odprl….in jo po nekaj vrsticah spet zaprl. Zdržal sem še manj časa kot pri dolgočasnem in nič kaj viharnem vrhu.
Ne samo, da me te knjige dolgočasijo, sploh si ne morem predstavljati, da jih je nekomu uspelo prebrati do konca! Zato sem se po nasvet zatekel k mami. Ker ima ponavadi podoben okus kot jaz in vsak dan po službeni dolžnosti izbira primerne knjige, sem ji pri izbiri knjig zaupal. Upal sem, da mi bo priporočala nekaj takšnega, kar mi je do sedaj ostalo skrito. Zato sem bil razočaran, ko mi je za branje predlagala nekaj tako obrabljenega kot Dorian Gray. Slika Doriana Graya je zgodba znana vsem, zato bi me knjiga težko navdušila, veliko lažje pa bi me pustila popolnoma ravnodušnega.
Toda s kupom polnim svežih, neprebranih knjig, ki vse spadajo v moj najljubši, moderni žanr, si bo lepo vzeti odmor in prebrati neko klasiko, pa naj bo to Jane Eyre ali pa Dorian Gray.
O tem, kako je bilo v Oxfordu, pa v naslednjih dneh.
