Jaka Gerčar

Mislim, da se spodobi, da nekaj napišem o enem mojih najljubših glasbenikov, Michaelu Jacksonu.  Zjutraj me je zbudila novica o smrti kralja popa, ki pa sem jo dojel šele čez nekaj ur, ko sem podatek preveril na 24ur.com. Jacko se je zapisal v srca mnogih, tudi v mojega. Zato mu posvečam posnetek njegovega najuspešnejšega glasbenega spota, Thrillerja.

Michael, počivaj v miru…

V osemdesetih in devetdesetih so v moškem tenisu prevladovali Američani. Jim Courier, John McEnroe, Pete Sampras in Andre Agassi so krojili vrh teniške elite. Ko je ta generacija zaključila svojo teniško pot, je v ameriškem tenisu nastala suša. Razen Andyja Roddicka niso imeli niti enega zmagovalca turnirjev za Grand slam. Sedaj pa so se na obzorju pojavili kar trije veliki talenti. Najmlajši, Jan Silva, je po mamini strani Finec, po očetovi pa Američan. Ko je bil star 1 leto, je že “nabijal” žogice po celem stanovanju. Pri petih letih so se preselili iz Sacramenta v Pariz, kjer stoji teniška akademija Mouratoglou. Eno leto kasneje je bil posnet tudi tale filmček.

 Druga dva upa prihajata iz iste družine. Ryan in Christian Harrison sta ena najboljših mladincev na svetu. Christian je star 14 let. Kot svoj največji uspeh šteje zmago na neuradnem mladinskem svetovnem prvenstvu Orange bowl, leta 2005. Njegov starejši brat Ryan pa velja za najbolj perspektivnega tenisača na svetu. Lani na ATP turnirju v Houstonu je preko kvalifikacij najprej prišel do glavnega žreba, nato pa zmagal v prvem krogu proti Pablu Cuevasu. V drugem je sicer izgubil proti prvemu nosilcu Jamesu Blaku, a vseeno postal najmlajši zmagovalec dvoboja na ATP touru, ob boku Gasquetu in Nadalu, ki sta prav tako dosegla zmagi pri rosnih petnajstih letih! Oba brata trenirata na Floridi pri najbolj znanem trenerju na svetu, Nicku Bollettieriju. Ko sta prišla v Bradenton sta podpisala tudi uradni pogodbi z Babolatom in Nikejem.

Poleg Jana, Ryana in Christiana so tu še nekateri drugi, ki prav tako trenirajo v Bollettierijevi akademiji. Bomo videli čez 10 let kako se bo vse odvilo.

 Zadnji prispevek na svoj blog sem napisal 19. aprila. To je podatek, ki se ga lahko sramujem. Razlogov za mojo blogersko odsotnost je več. Med drugim sem bil v Parizu, zaključeval sem ocene, igral tenis, pokvaril se mi je ekran… Med temi “izgovori” je še najbolj ( najbrž edini) opravičljiv, zadnji. Vidim le približno tretjino ekrana na svojem laptopu, zato je tudi pisanje bloga oteženo. Vzroka za okvaro ne poznam, najbrž se je kdo usedel nanj. Poleg okvare in vseh obveznosti, razlog za nepisanje leži tudi v navdihu. Nisem imel idej za bloganje.

 Prva ideja se mi je porodila danes, tako da sem se odločil hitro nekaj napisati. V kinu sem si namreč ogledal film Angeli in demoni, ki velja za nadaljevanje Da Vincijeve šifre. Film mi je dal razmišljati o cerkvi in veri. Mogoče je celo izboljšal moj pogled na cerkev. Po pravici povedano, nisem bil vzgojen v ekstremno katoliški družini. Krstili so sicer me, tudi v cerkev smo šli za različne obrede svojih pokojnih svojcev. Ni pa se velikokrat zgodilo, da bi se v nedeljo zjutraj odpravili v cerkev. To je najbrž tudi vplivalo na moje mnenje o cerkvi, na katero sem gledal le na kot ustanovo, ki sicer pomaga ljudem, a pobere tudi veliko denarja. Da ne bi kdo mislil, da ne ločim realnosti od fikcije. Vem, da je prikaz omenjenega filma, nekaj popolnoma drugega kot realna situacija. Le odprl mi je oči. Spoznal sem nekaj o čemer sem velikokrat razmišljal že prej. O vrednotah, smislu življenja in (prehitrem) napredku sveta.

Izredno rad gledam filme, o katerih nato razmišljam (pa tudi kaj napišem ). Angeli in demoni je sigurno eden izmed teh. Za naprej obljubljam, da bom pisal bolj redno. Do naslednje objave LP!