Jaka Gerčar

V zadnjem času velikokrat naletim na to temo, zato se mi zdi vredno o njej tudi kaj napisati. Moje razmišljanje o Bogu je spodbudil predvsem eden od mojih najboljših prijateljev Matjaž Jamnik, ki je zadnje čase poglobljen v Nietzscheja, zakar o smislu življenja in filozofiji razmišlja 12 ur na dan, drugih 12 pa o le teh govori. Če me ne bi on povprašal po teh stvareh, najbrž še danes ne bi bil prepričan v kaj verjamem.

Navsezadnje v kar verjamemo tudi ni tako pomembno. Najbolj pomembno je, da verjamemo v nekaj. Lahko je to oblak, sonce, pes, mačka ali navaden kamen. Verovanje nam daje upanje v časih, ko nič drugega več ne pomaga. Jaz osebno ne verjamem vsem katoliškim naukom in predvsem ne glavnemu, da je Jezus Kristus Bog. Verujem v nenavaden pojav, v znanost in v vesolje. Karkoli od naštetega je lahko neka nadnaravna sila, kateri mi rečemo Bog. A Bog sigurno ni človek. Le kako bi lahko kdo tako odlično uredil celoten sistem, naravo in vse kar obstaja. Zato verovanje v Boga kot človeka nima najmanjše logike. Bolj razumna je teorija, da je vse nastalo z velikim pokom in se niti ni uredilo. Človek slepo verjame, da je človek izpiljena popolnost, za katero bi lahko bil kriv le svet nadnaravno pameten človek. To da smo ljudje nepopolna bitja, so ugotovili že mnogokateri filozofi, zato pa so bili tudi depresivni. A to ni razlog za depresijo. Človekova neumnost je tako velika, da lahko v času svojega življenja v njej tudi uživa.

Podobno mnenje mojemu je prikazal tudi Paul Arden v knjigi Bog razložen v vožnji s taxijem, zato jo močno priporočam.

Vesel bom komentarjev glede na to, da je Bog kar kočljiva tema, upam pa tudi, da razumete, da je to le moje mnenje, ki sem si ga odločil izpostaviti zato, da se sproži debata.

Razmislite in napišite v kaj verujete!