Pred kakšnim mesecem dni sem v Globalu prebral odličen članek newyorškega publicista Sama Andersona o marginalijah. Anderson opozarja predvsem na pomanjklivosti e-bralnikov kot so Kindle, Nook in iPad, ki nasprotujejo načelom dobrega učenja – in s tem tudi pravilnega in učinkovitega branja. Ta načela namreč predpisujejo označevanje, očrtavanje, podčrtavanje ter druga črtavanja, ki jih s highliterji in svinčniki kot dobri učenjaki delamo v knjige in s tem poglabljamo svoje znanje ter mu dajemo trajnostno opombo. Tega pa za zdaj vse te hi-tech napravice še ne omogočajo in s tem izgubljajo potencialne kupce, zaprisežene označevalce opomb.
Kmalu po tem, ko sem v roke dobil omenjeni (tiskani) članek, pa smo na posojo od maminega sorotarijca dobili Kindla, mnogokrat predebatiran Amazonov produkt, ki naj bi s svojim elektronskim konceptom predstavljal prihodnost – literature pa še česa. Ta prihodnost mi pred dejansko preizkušnjo naprave ni bila prav nič všeč, pravzaprav sem bil eden tistih, ki vztrajno zavračajo elektronske verzije medijev in imajo raje staro, originalno, z nekaj romantike in vonjem črnila na papirju prežeto branje časopisov ter knjig, v njihovi značilni (ali sploh kakršnikoli oprijemljivi) obliki. Toda čim sem s Kindlom preživel nekaj minut, me je popolnoma prevzel. Ideja celotne knjižnice v enem majhnem ekranu mi še posebej ustreza, saj ponavadi berem več knjig sočasno in se nikoli ne morem odločiti katero naj vzamem s seboj, ko se kam odpravim.
A začetni fascinaciji nad izdelkom je sledil globji razmislek in primerjava prave knjige z elektronsko. Ugotovil sem, da mi slednja ne prinaša enakega zadovoljstva kakor tista na good old papirju. Pri primerjavi sem se spomnil Globalovega članka in tako za pravičen rezultat, oz. pravilno spoznanje sprobal še pisanje opomb. Odločil sem se, da novo tehniko branja preizkusim na Huxleyevem Krasnem novem svetu, ki se nenavadno dobro prilega temi o kateri sem razglabljal pri Kindlu. In če me je prevzel e-bralnik, so me marginalije navdušile še bolj. Zapiske sem si delal kar na zadnjo stran. Izpisal sem si nekaj o hipnopediji, zapis pa sem z dodatnimi informacijami prepisal še v svojega Moleskina in se tako na odličen način naučil nekaj novega.
Knjigo nameravam posoditi tudi prijateljici, ki me je prosila za nekaj dobrih knjig za letošnje poletje. Ko bo knjigo prijela v roke, bo ob samem Huxleyevem pisanju videla tudi moje označbe in komentarje in se s tem interaktivno povezala v dojemanje napisanega, morda kaj sama tudi dodala (se moram spomniti, da ji to odobrim) in s tem bo knjiga postala nekako družbena, a hkrati zasebna. Marginalije pa bodo vzpostavile povezavo med tema dvema stanjema. Mortimer J. Adler, ameriški filozof in strovkonjak na področju branja, je v svoji knjgi How to read a book dejal, da knjiga v resnici ni vaša dokler v njej nečesa ne označite, torej jo personalizirate in poleg svojega notranjega dojemanja ustvarite še zunanji vtis.
Kot sem že omenil pa je prav ta nezmožnost bralne interaktivnosti ena glavnih pomanjlkljivosti e-bralnikov. Rešitev tega problema pa leži v digitalnih marginalijah. Kindle sicer omogoča zapiske ob branju, a le teh se ne da videti ob samem besedilu, pa tudi niso povezani v mrežo, da bi jih lahko videli tudi drugi. Morali bi vzpostaviti sistem, ki dovoljuje nekakšne elektronske post it listke, ki bi bili povezani v mrežo bralcev določene knjige. Tako bi lahko vsi bralci tega besedila videli zapiske in misli vseh sobralcev in s tem povečali svoj spekter dojemanja.
V tem leži prihodnost branja, do vzpostavitve takšnega sistema pa ostajam zvest papirju, pa naj Amazon na tržišče lansira je ne sais quoi.
Tags: Aldous Huxley, e-bralnik, elektronska knjiga, Global, Kindle, knjige, marginalije, opombe, Sam Anderson
A bi meni tudi posodil popisanega in porisanega Huxleya?