Kava. Finci naj bi je popili največ; kar 12 kilogramov (na osebo) na leto. To znese 9 kofeinskih bumov na dan za povprečnega skandinavskega jezernika. Za Slovence je to nepredstavljivo, popijemo namreč povprečno “le” 2 kavi na dan, kar večini, tudi meni, predstavlja zlato sredino, kjer imamo občutek, da posedujemo dovolj energije, da se ne sesujemo za naslednjim vogalom, še vedno pa lahko zaspimo ob normalni uri. Ti dve kavi nas uvrščata sicer še vedno kar visoko – na 16. mesto izmed 145 držav, ki so bile vključene v raziskavo. Mesto pred nami so denimo Italijani, kar je bilo pričakovati, nekaj mest za nami Hrvati. Presenetljivo pa je, da so Turki, katere imamo za izumitelje enega najbolj znanih načinov priprave kave, šele 107., na mestu, kjer jim družbo delajo Bahrajnci in od sveta odrezani Svazijci. Konzumirali naj bi le 0,7 skodelice kave na dan. Finci imajo pred drugouvrščenimi res za kar dve kavi prednosti, a druge skandinavske države še vedno popijejo deloholika vredno količino aromatičnega napitka. Norvežani, Islandci in Danci jih spijejo 7, Švedi pa 6. Stieg Larsson, famozni, že pokojni švedski pisatelj, po katerega knjigah so posneli tudi film(e), naj bi se ravnal po standardih svojih vzhodnih sosedov, v času, ko je pisal pa še to ni zadostovalo. To spominja na znamenitega pisateljskega manijaka, Francoza Honoreja de Balzaca, ki je bil zaradi denarne stiske obligiran napisati ogromno število knjig v zelo kratkem času. V svojem 15-urnem delavniku je včasih spil tudi do 60 skodelic črne kave. Morda je to botrovalo k njegovi prezgodnji smrti, navkljub kateri je vseeno pustil veliko kvalitetne literature.
Medtem ko sem bral tega velikega (po rasti sicer napoleonsko majhnega) Francoza, sem tudi sam začel opažati lepote tekočih produktov mešanice kakovovih zrn, iz sladkejših kavnih napitkov, kot sta cappuccino in latte machiatto, sem v tem času prešel na espresso – le-tega že pol leta pijem vedno in povsod, prvih dveh omenjenih po 8. uri zjutraj sploh poskusiti ne morem. Šele s to menjavo sem začutil aromo in pomen, kmalu pa sem lahko precizno ločil kave po kvaliteti. Tako res opazim kje naredijo dobro kavo, kje pa se gredo Gorenjce, kljub ponavadi svoji malce južnejši narodnosti.
Kakovost napitka pa seveda ni vse, kar me zanima ko izbiram lokal. Veliko dam na domačnost – ne samo v smislu ambienta, ampak predvsem, da se v določenem kafiču pojavim večkrat, me tako že poznajo, jaz pa njih. Ko pripeljem prijatelje, oz. goste v ta lokal, jih tako rekoč privedem na domač teritorij in lahko uživam v vlogi navideznega gostitelja. Dejavnik domačnosti je morda še najpomembnejši, toda zaradi različnih razpoloženj težko obdržim svoj premium lokal. Še največja kofetkarska stalnica v mojem življenju je Le Petit Cafe nasproti Križank. Če pa se ven spravim brat, potem se najraje zatečem v Beletrino (ali LP, karkoli je že to). Prvi ima neizmerno dušo, k čemur najbolj botrujeta lokacija in francosko opremljena notranjost, z ne tako grozno glasbo, kot se sliši po večini ljubljanskih barov, pubov, kavarn… Pa tudi hrana je odlična, če med dolgimi sedenji postanem lačen. Beletrina nima hrane, nima ljudi – ima pa mir. Če se še malo bolj oddaljimo od LPC-ja in B’ine, pridemo do še dveh solidnih lokalov – ekstra kreativnega, na pobočju Židovske ležečega Bikofeja in staromeščanske Platane. No, kolikor je staromeščanskost v tem mestu še možna. Večinoma je ni več, kakor ni več s tem povezanih “dunajskih” kavarnic. Škoda, ker so le-te dajale Ljubljani identiteto in držale stik s preteklostjo – s kulturno zapuščino. Na Dunaju so se bolj uspešno borili proti izumrtju nekdanjih središč družabnega življenja. Uspelo jim je recimo zadržati lokale kot sta Cafe Central in Cafe Landtmann, v katerih sta jutranje časopise v intelektualnem vzdušju ob aromatičnem vonju kave prepletenim z dimom pip, cigaret in predvsem cigar, prebirala Gustav Mahler in Sigmund Freud. Podobno ohranjeno kulturo pa je možno videti tudi v Grand Cafeju v Oxfordu, malce naprej od St. Clements streeta.
Danes se od kulture pitja kave kot družabnega, oz. bralno-miselnega dogodka oddaljujemo in jemljemo kavo samo kot tako – kavo. Degradirali smo njen pomen, sebe pa odvrnili od enega največjih družabnih užitkov, kar jih je izumil človek. Romantične kavarnice smo nadomestili s Cafe Nero, Costo, Starbucksom in cheap lokali z nevzgojenimi košlivistrankarskimi natakarji. Kar se tiče slednjih, dobri so tisti, ki si zapomnijo kaj piješ, imajo do tebe spoštovanje, a vseeno niso zategnjeni, predvsem pa jim je mar. Če prinesejo narobe, se opravičijo, prinesejo novo, po možnosti ti zaradi napake ne zaračunajo – in dobijo stranko za prihodnost. Malo je teh. Morda se še najbolj približajo v GH Toplice na Bledu, kriterijem pa ustreza tudi nek študent - Primorec, ki že nekaj časa dela v Le petitu, stregel pa me je tudi že v novi kavarni Rog.
Zaradi pomanjkanja lokalov, kjer bi lahko spil dobro aromatično skodelico kave, tam imel možnost mirnega branja, kot tudi druženja, poleg vsega pa bi bil še spoštovan s strani izurjenih natakarjev, sem se skupaj s starši pred mesecem podal v nekaj proti čemur sem vedno bil – nakup kavnega avtomata. Nespresso Krups bolj natančno. Zdaj si doma pripravim boljši espresso kot ga lahko dobim kjerkoli drugje v Ljubljani, poleg tega pa sem sam sebi najboljši natakar. Spijem veliko kave in ob tem nadvse uživam.
Nespresso, what else?
Tags: Balzac, Beletrina, Bikofe, Dunaj, espresso, Grand hotel Toplice, Kava, Larsson, Le Petit Cafe, Ljubljana, Nespresso, Oxford, Platana
Tale kafič bi ti bil sigurno tudi zelo všeč. No, malce je daleč za dnevno obiskovanje pa tudi natakarjev ne poznam najbolje
http://www.thecoolhunter.net/article/detail/1807/despresso–new-york
Že res, da Finci spijejo ogremno skodelic kave, ampak njihova kava je zelo švoh kava, bolj kot ne obarvana voda. Zato jo tudi lahko spijejo toliko na dan. Naše “turške” kave bi oni spili komaj eno skodelico.
Matjaž, povsem možno; nisem še nikoli bil na Finskem, zato ne vem najbolje kako izgleda. Naj bi pa vseeno bila zelo kvalitetna – arabica, večinoma iz Brazilije.